Reportaža: Renault Kadjar Eco Grand Prix 2015: Varčevati je težko

Od Starigrada na hrvaški obali do Zagreba je (po stari liški magistrali) okoli 260 kilometrov. V Starigardu pa je Renaultov Kadjar, ki sem ga že drugi dan brez dotakanja goriva preganjal po hrvaških cestah, oznanil, da je na rezervi. In s toliko goriva naj bi se pripeljal nazaj v Zagreb?

6. 2. 2016

Ideja je bila preprosta: s kolegi iz hrvaškega Auto motor i sporta ter srbskega SAT Plusa prevoziti čim več kilometrov z eno posodo za gorivo. Pot? Od Lučkega pri Zagrebu po avtocesti tja do Županje, nato pa po lokalnih in regionalnih cestah Slavonije nazaj proti Zagrebu. Vinkovci, Vukovar, Osijek, Našice, Požega, Pakrac, Čazma, Vrbovec ... Za prvi dan. Drugi dan bomo zgodbo ponovili, le da se bomo podali proti obali.

Jutranje točenje goriva in preverjanje tlaka v gumah je poskrbelo, da smo se v meglenem sobotnem jutru nekoliko zbistrili. Dva Kadjarja 1.5 dCi 110 sta imela na kolesih celoletne gume, eden letne, 110-'konjska' različica Kadjarja ima tovarniško porabo goriva 3,8 litra v kombiniranem ciklusu. Jo je mogoče doseči glede na to, da vsi vemo, kako za lase privlečeni so v resnici merilni cikli po standardih EU? Da bi bil odgovor čim bolj natančen, smo se dogovorili, da bosta kolega vozila zelo in zelo zelo varčno, sam pa sem izbral režim, precej podoben vožnji na našem normnem krogu. Vožnja po omejitvah, torej, tudi na avtocesti (kar ponavadi krepko dvigne porabo), z zmernimi pospeševanji. Še največja razlika glede na to, kako vozimo na normnem krogu, je bila pri zmanjševanju hitrosti: namesto dokaj poznega popuščanja plina ob omejitvah (pač tam, kjer bi normalen voznik zaznal omejitev), sem si pomagal z navigacijama (poleg tiste, ki sodi v Kadjarjev paket R-Link, je bila v avtu še dodatna Garminova navigacija): meje naselij so namreč na njih dovolj natančno zarisane, da je mogoče hitrost le s popuščanjem plina zmanjšati, še preden voznik opazi znak za začetek naselja. Poleg tega so bili v igri še klasični varčevalni triki: ne preveč nežno pospeševanje, ohranjanje čim večje hitrosti skozi ovinke, predvidevanje toka prometa tako, da je zaviranja čim manj. Če odštejem semaforje v mestih, sem zaviral morda enkrat na vsakih 20 ali 30 kilometrov, pa še to bolj zaradi nepredvidljivih potez drugih voznikov ...

Dobrih 250 kilometrov avtocestne poti od Zagreba do Županje je ob hitrosti 130 kilometrov na uro (po GPS na navigaciji) minilo dokaj hitro, vsekakor hitreje kot pri obeh kolegih, ki sta vozila med 90 in 100 kilometri na uro. Kadjar pri 130 kilometrih na uro porabi okoli pet in pol litrov goriva na 100 kilometrov, pri 30 do 40 kilometrov na uro manjši hitrosti pa za vsaj liter in pol manj. Čisto v akademske namene (in ob tistem znanem 'tega nikar ne poizkušajte sami') sem preizkusil še vožnjo v zavetrju tovornjaka, tudi pri 90 kilometrih na uro: poraba se je zmanjšala na vsega dva litra in pol.

Od konca avtoceste je skozi dan poraba le še padala. Ker smo za akcijo izbrali konec tedna, je bilo prometa nekaj manj, kot bi ga bilo čez teden, a še vedno dovolj, da je bilo s soudeleženci v prometu kar nekaj dela. Kljub temu se je povprečna poraba spuščala in spuščala. Dobrih 200 kilometrov pred dnevnim ciljem (ki je bil enak izhodišču, torej hotelsko parkirišče) se je spustila tema in izkazalo se je, da je ponoči veliko težje voziti varčno – za vožnjo z veliko predvidevanja je vidljivost pomembna, sicer je zaviranja več, gospodarnost pri porabi pa manjša. Sploh, ker so slavonske ceste polne napol (ali pa sploh ne) osvetljenih traktorje, kolesarjev in pešcev. A končni rezultat je bil vseeno ugoden: 4,2 litra na 100 kilometrov ob povprečju 75 kilometrov na uro. Le štiri desetinke za tovarniškim rezultatom in sedem slabše od kolegov, ki pa sta časovno kar precej zaostajala: eden dobro uro, eden več kot dve. Kaj je vredno več, čas ali poraba?

Ker je bil drugi dan (po avtocesti do Reke, nato pa po jadranski magistrali do Jasenic pa do v hrib do Gračca in po liški magistrali do Karlovca in naprej po stari cesti v Lučko) veliko bolj hribovit in vijugast od prvega, bi pričakoval višjo porabo. Ne nazadnje se cesta med Zagrebom in Reko dvigne na skoraj tisočaka nadmorske višine – in zato je (ob trmastem držanju avtocestnih omejitev) Kadjarjev dizel nekaj časa kar krepko garal, poraba pa se je za desetinko dvignila. Nato pa: spust proti Reki (večino čas s stisnjeno stopalko sklopke), potem pa trmasto vijuganje po magistrali. Gume so (da bi bilo zmanjševanja hitrosti in potem spet pospeševanja manj) malo trpele, še posebno, ker so bile na kolesih 'mojega' Kadjarja celoletne gume z bolj ubogim oprijemom. In tik pred koncem vožnje po jadranski magistrali, v Starigradu, je Kadjar napovedal, da goriva zmanjkuje. Merilnik (ki je zelo nenatančen, saj ima le osem segmentov, kar pomeni sedem litrov na segment, je kazal segment do konca. Hmmm ... Bo treba že pred ciljem poseči po kantici, v kateri je bilo pet litrov dizla? Da bi se to res moralo zgoditi, je Kadjar napovedal v Gračcu, po 30 kilometrih in ostrem vzponu na nekaj manj kot 500 metrov nadmorske višine. Ugasnil je še zadnji segment na merilniku goriva? Ali to pomeni še sedem litrov v posodi, le še dobre tri litre ali bom ostal brez čez nekaj 100 metrov?

Po liški magistrali je bilo v nedeljo popoldan precej prometa proti Zagrebu, tudi avtobusov in počasnetov (pa ne verjamem, da so vozili res varčno), ki jih je bilo treba prehiteti. Priznam, to nedeljo sem se (tudi na jadranski magistrali) naprehiteval kot že dolgo ne. In Kadjar se je še kar valil naprej. Korenica, Plitviška jezera, Slunj, vseskozi med 1.100 in 1.500 vrtljaji, večinoma okroglih 90 kilometrov na uro po GPS, v naseljih seveda manj. Cesta skozi Karlovac ima oznak ceste, rezervirane za motorna vozila, prostora, da bi se umaknil, ni. Pa se je Kadjar še kar izvlekel skozi. Še skozi Jastrebarsko in pred mano je bilo hotelsko parkirišča. Okej, gremo, kot smo bili dogovorjeni, naprej – na zagrebško obvoznico pa na staro cesto proti Varaždinu. Na srečo (po dveh dneh in skoraj 1.300 kilometrih sem imel natančne varčne vožnje počasi dovolj) le še nekaj kilometrov, potem pa je Kadjar dvakrat cuknil in obstal s posodo za gorivo, suho kot poper. 1.280 kilometrov, povprečna hitrost 74,8 kilometra na uro, povprečna poraba vsega štiri litre, le dve desetinki več od normne kombinirane porabe (za primerjavo: tam je povprečna hitrost 33,6, največja hitrost pa 120 kilometrov na uro, poleg tega pa je klima ugasnjena, enako pa velja tudi za električne porabnike) in štiri več od najvarčnejšega, hrvaškega kolega Marka. Aleksandar je porabil desetinko več, a tudi dve uri časa več (Marko pa dobro uro, a je skupaj uspel prevoziti še 200 kilometrov več).

Je štiri desetinke razlike veliko (ob tem velja omeniti, da sta imela kolega ugasnjeno klimo)? Odvisno od tega, koliko cenite čas. Štiri desetinke razlike na dobrih 1.200 kilometrih vendarle pomeni pet litrov goriva oziroma pet in pol evrov razlike ...

Zmagovalec

Hrvaški kolega Marko Santini je prevozil 1.481,7 kilometra s povprečno hitrostjo 71,2 kilometra na uro. Povprečna poraba se je ustavila pri 3,6 litra, pot pa je od Lučkega nadaljeval še po regionalki do Varaždina in nazaj po avtocesti, preden je bila posoda za gorivo prazna.

Vozili smo:

Renault Kadjar 1.5 dCi 100

Največja moč: 81 kW (110 KM) pri 4.000 vrt./min

Največji navor: 260 Nm pri 1.750 vrt./min

Menjalnik: šeststopenjski, ročni

Masa: 1.349 kg

ECE poraba (l/100 km): 4,2/3,9/3,8

Nekaj nasvetov, kako voziti varčno a še vedno hitro

1. Čim bolje opazujte promet pred sabo, da boste lahko hitrost začeli prilagajati dovolj zgodaj.

2. Čim manj zavirajte in hitrost zmanjšujte le z odvzemanjem plina.

3. Ne pospešujte prenežno in s prenizkimi vrtljaji – res nizki vrtljaji so rezervirani le za enakomerno vožnjo.

4. Poskrbite za primeren tlak v gumah.

5. Uporabljajte sistem start-stop, če ga vaš avto ima. Če ga nima, na semaforjih z daljšimi intervali ugašajte avto.

6. Na klancih, ki so prenežni, da bi lahko po njih vozili enakomerno ob odvzetem plinu stisnite sklopko (ne vozite pa v prostem teku, zaradi varnosti)

7. Včasih je malo daljša pot, na kateri je manj ustavljanja, tudi varčnejša.

Dušan Lukič, foto fotogec.com, Dušan Lukič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri