Alfa Romeo Alfa 156 Sportwagon 2.0 Twin Sparks

V tovarni Alfa Romeo namreč o takšnih in podobnih težavah ne razmišljajo in tudi kupci, ki so odločajo za te avtomobile, tega od njih ne pričakujejo. Že o Alfi 156 nikakor ne moremo zapisati, da razvaja s prostornostjo. Limuzina, ki očitno spominja na kupe, ima sicer štiri vrata za udobno vstopanje, zato pa je počutje v njeni notranjosti mnogo bolj podobno tistemu, ki smo ga vajeni v kupejih.

Rahla utesnjenost, dva z informacijami precej okleščena merilnika ter zelo dober položaj za volanskim obročem vozniku pričarajo počutje, ki je blizu tistemu v športnih avtomobilih. Žal pa ima prav ta avto eno veliko napako. Prtljažni prostor! Že v osnovi meri le 378 litrov, še manj uporaben pa postane takrat, ko želimo v njem prepeljati nekoliko večjo, predvsem pa daljšo stvar. To je lahko precej neugodno, če svoj prosti čas radi preživljate v naravi, na primer na kolesu.

Vsakokratno pritrjevanje strešnega prtljažnika sčasoma postane precej nadležno opravilo. Mnogo lažje je podreti zadnjo klop, biciklu odmontirati prednje kolo in oba kosa položiti v zadek avtomobila. Toda Alfa 156 tega ne omogoča, čeprav sem prepričan, da ni malo lastnikov vozil te znamke, ki šport ljubijo še kako drugače kot zgolj pred televizijskim zaslonom.

Alfa 156 Sportwagon se od svoje limuzinske sestre vse do stebrička B ne razlikuje. Njene linije se zasukajo drugače šele za njim. Zaradi podaljšane strehe so se nekoliko spremenila že zadnja stranska vrata, ki imajo tako kot pri limuzini kljuko za odpiranje še vedno skrito v črnem trikotniku nad pločevino, povsem nov pa je seveda zadek. Dvomov tu ni; oblikovalci so tudi tokrat dali obliki prednost pred uporabnostjo. Alfa 156 Sportwagon namreč v dolžino meri natanko toliko kot njena limuzinska sestra, torej prtljažnik v dolžino ni pridobil nič.

In če pogledate še streho, ki se dokaj strmo spušča proti zadku, potem vam je morda že jasno, da tudi v višino ta prtljažnik nima razkošnih mer. Kako uporaben je pravzaprav prtljažnik, spoznate takoj, ko odprete njegova vrata.

Priznati sicer moram, da je odprtina za nalaganje dovolj velika, kako tudi ne, saj se rob vrat zajeda globoko v steho (ni kaj, ne le uporabno, ampak tudi športno elegantno! ), zato pa o kvadratni obliki prostora tu še zdaleč ne morem pisati. Izbokline ob robovih tega nikakor ne zagotavljajo, dokaj visok rob na dnu, čez katerega je treba dvigovati prtljago, nikakor ni pripraven za težke tovore, nizka streha in razmeroma kratka površina pa le potrjujeta vse tisto, o čemer sem že pisal v uvodu. Skratka, ljubitelji ogromnih kombijev: misli čim dlje od Alfe 156 Sportwagon! Iz vrste pa stopite vsi tisti, ki radi pogledate urejen prtljažni prostor!

Ta Alfa ima v zadku poleg roloja in dveh mrež, ki ju preprosto izvlečete iz konzole, ki jo je mogoče tudi odstraniti, še naslednje uporabne dodatke: mrežo na dnu prtljažnika, s katero je mogoče zavarovati predmete, da se ne vozijo po prtljažniku, mrežo za naslonjalom zadnje klopi, ki jo brez večjih težav pritrdite in odstranite in ki varno zadržuje na primer obvezno opremo, dva sicer dokaj majhna, zato pa izredno elegantna predalčka na vsaki strani in celo vtičnico za napajanje z elektriko. Urejen je tudi prostor v dnu prtljažnika, kjer se skriva zasilno rezervno kolo, in zadnja klop je brez kakršnihkoli težav zložljiva in po tretjini deljiva, v naslonjalu pa je še odprtina za smuči.

Ob tem moram poudariti, da Alfa 156 Sportwagon s tem še zdaleč ni izgubila svojih genov in karakterja. Poleg izredno športne oblike, ki bo zagotovo marsikomu celo bolj prirasla k srcu kot oblika limuzine, Alfa 156 Sportwagon ponuja tudi boljšo aerodinamiko ter spojler na zadnjih vratih, ki pri večjih hitrostih zagotavlja tudi boljšo lego. Torej?

Ne, nikakor se ne bom strinjal s tistim, ki bo trdil, da je ta Alfa postala preveč družinski avto. Še zdaleč ne! Res je sicer, da je postala prijaznejša do prtljage, toda tega voznik skorajda ne opazi, razen ko se zazre v vzvratno ogledalo, kjer zagleda ob straneh zajetna stebrička D ter dokaj majhno zadnjo šipo (ki pa jo zadnji brisalnik v celoti obriše).

Toda počutje za volanskim obročem je ostalo povsem nespremenjeno. Odlična prednja sedeža, ki sta bila v testni Alfi tako kot zadnja klop in obloge na vratih oblečena v sivo usnje, nista le prijetna na pogled, ampak zagotavljata tudi odličen kompromis med udobjem in oprijemljivostjo. To pravzaprav lahko zaslutite, še preden sedete nanju, saj se na zglavnikih, sicer diskretno, a kljub temu dovolj opazno, baha napis Momo.

Pohvaliti moram še nastavitev višine voznikovega sedeža, kajti v nasprotju s številnimi drugimi italijanskimi avtomobili v tej Alfi sedež lahko pomaknete tudi dovolj nizko. Za resnično dober voznikov položaj je tudi odličen trikraki volanski obroč nastavljiv po višini in globini. Občutek športnosti pričarata tudi dva okrogla merilnika.

Oblikovne neizvirnosti jima nikakor ne morem očitati, vendar zaradi svojih oblik žal ne moreta ponuditi dovolj informacij. Toda s tem ne mislim na tiste najosnovnejše, čeprav je treba merilnika za temperaturo hladilne tekočine in količine goriva v posodi iskati na sredinski konzoli, temveč na tiste, ki jih avtomobili v tem cenovnem razredu imajo že serijsko. Na primer podatke o zunanji temperaturi, o povprečni in trenutni porabi goriva, o številu kilometrov, ki jih voznik še lahko naredi s preostalo količino goriva v posodi, o povprečni hitrosti in še bi lahko našteval. Za prikazovalnike teh podatkov v Alfi 156 očitno še niso našli prostora. Toda, da ne bo pomote! Alfa 156 Sportwagon 2.0 Twin Spark Selespeed še zdaleč ni skopo opremljen avtomobil.

Že v serijski opremi so ABS, EBD, samodejna klimatska naprava, daljinsko zaklepanje, električni pomik vseh štirih stekel in zunanjih ogledal, štiri varnostne blazine, volanski servomehanizem, možnost izklopa sovoznikove varnostne blazine, odpiranje vrat prtljažnika in posode za gorivo iz kabine, osvetljen prtljažni prostor, po višini nastavljiv voznikov sedež ter po višini in globini nastavljiv volanski obroč in še bi lahko našteval.

No, testna Alfa je bila ob vsem tem obogatena še s paketom Sport 3, ki vključuje sredinsko konzolo v barvi karbonskih vlaken, usnje na volanskem obroču in prestavni ročici, tretji zglavnik in varnostni pas, naslon za roke in odprtino za smuči v zadnjem naslonjalu, naslon za roke med prednjima sedežema, anteno in napeljavo za prenosni telefon, dodatne pragove in obrobe v barvi karoserije, 16-palčna platišča, za dva centimetra znižano podvozje, usnjene sedeže Momo in ozadje merilnikov v črni barvi z rdečo osvetlitvijo. Ni kaj, oprema je izredno bogata, toda prav pri tem me je nekaj zmotilo.

Nikakor si namreč ne znam razložiti, da Italijani, ki slovijo po oblikovni estetiki, dopustijo, da ob oranžno-rdeče osvetljenih merilnikih ostanejo vrtljiva stikala za uravnavanje prezračevanja v kabini, pepelnik in shema pretikanja ob prestavni ročici osvetljeni v zeleni barvi, tako kot pri drugih Alfah 156. Ob tem pa še sicer dober tovarniško vgrajen radio s CD-predvajalnikom, znamke Clarion, pričara osvetlitev, ki je bližje Audijevi kot Alfini. Tega od italijanskih oblikovalcev resnično nisem pričakoval! Toda človek se kaj hitro pomiri, ko zažene Alfin motor. Štirivaljni 2, 0-litrski motor je tudi tokrat navduševal z zvokom in željo po visokih vrtljajih. Mehanski menjalnik Selespeed, mešanica ročnega in samodejnega pretikanja, je že na zaćetku obljubljal, da igračkanja s to Alfo ne bo tako hitro konec.

No ja, če že navzgor ta menjalnik ne pretika enako hitro, kot bi se dalo z ročnim, pa je pretikanje navzdol, pri katerem elektronika poskrbi za dodajanje vmesnega plina, pravi užitek za ušesa. In če k temu prištejem še odličen volanski servomehanizem, ki je izredno neposreden, volanski obroč, vodljivost in lego na cesti, potem . . potem trdim, da Alfa 156 Sportwagon kljub kombijevskemu zadku še zdaleč ni klasičen kombi.

In prepričan sem, da so prav to oblikovalci želeli doseči. Ne klasičen, marveč predvsem športen kombi, In priznati jim moram, uspelo jim je. Linea sportiva, na kratko!

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik