Ford Fiesta 1.6 TDCi Trend

Ve se, da ni ST, kar potrjujejo karoserijski dodatki, ki jih najzmogljivejša serijska Fiesta ima, preostale različice pa ne. Tudi napisa ST ni na zadku, kamor so nalepili TDCi. Turbodizel torej. A kakšen? Tehnični podatki pravijo, da gre za 1, 6-litrski štirivaljnik z 90 ’konji’. Hmm. Papir prenese vse, dvomi o dinamičnosti Fieste s tem motorjem pa zbledijo po prvih kilometrih.

Največ njutonmetrov, ’lepih’ 204, je zbranih pri 1.750 vrtljajih na minuto, kar si velja zapomniti. Spodaj je motor namreč lenoben, kot bi že razmišljal o tem, da ga čez nekaj let (desetletij? ) čaka smrt na avtomobilskem odpadu. Podobno ’razmišlja’ večina podobnih turbodizlov. Kot za vsakim dežjem posije sonce, Fiestin 1, 6-litrski TDCi pri zgoraj omenjenem številu vrtljajev popolnoma znori. Moči je dovolj, za nedeljskega voznika preveč. Če pazite, da vrtljaji med vožnjo (pospeševanjem, zaviranjem, pretikanjem . . ) ne padejo v ’mrtvo’ območje, je Fiesta s tem motorjem lahko tisti člen dneva, ki vam zvabi nasmeh na obraz.

Med razgibano vožnjo, ki jo Fiestino dobro podvozje in komunikativen volan zmoreta brez težav, vas lahko med uživanjem zmoti le še ena stvar. Zvok. Motor ne skriva, da je dizel. Včasih je ropot izpod motornega pokrova moteč, saj se oglaša tudi med lenobnim križarjenjem po mestu, ko gre nadležen zvok pri večini podobnih motorjev na dopust. Ker je bila glasna tudi Fiesta z 1, 25-litrskim motorjem, tičijo vzroki v slabši izolaciji potniške kabine. Nekaj, kar bodo morali pri objavi nove generacije Fordovci izboljšati!

V veselje je menjalnik. Prestavna ročica gre po začrtanih gibih rada, njen vrh je oblikovan tako, da bi si ga lahko izbral za partnerja pri tangu. Slednjega smo izbrali namenoma, saj je Ford z imenom tega družabnega argentinskega plesa poimenoval barvo, ki jo je s seboj vozila testna Fiesta. Tudi v notranjosti prevladuje rdeča barva. Takšna ni vsakomur všeč, kar ni napak – izbire (boste črno? ) je v prodajnem katalogu dovolj.

Rdeča barva se sklada z motornim ’srcem’, ki na testu ni bilo pretirano žejno. Najmanjša poraba plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov je znašala 5, 9 litra, največja pa ni presegla 6, 7 litra, kar je ugodno. Majhna poraba goriva bi lahko pri nakupu prevesila jeziček na tehtnici v prid temu motorju. Vprašati se morate le, ali ga sploh potrebujete. Vendarle je Fiesta še vedno majhen avtomobil, ki kljub prenovi na asfalt meče enako veliko senco in omogoča štirim potnikom dovolj prostora (zadaj sedeča kljub temu ne smeta biti previsoka).

Zgledno velik, za ta razred, je tudi prtljažnik. Tekmeci so v marsičem že napredovali, kar je še najvidneje v notranjosti, ki pa so ji snovalci pri prenovi z izbiro kakovostnejših materialov (zgodnji del armaturne plošče je prijetno mehak na otip) vseeno vcepili večjo stopnjo živahnosti. Nova sta žarometa, nove so zadnje luči, spremenjenih je še nekaj malenkosti. Nekatere slabosti ostajajo.

Do prtljažnega prostora še vedno ne morete priti s preprostim pritiskom na gumb na prtljažnih vratih, pred dolivanjem goriva je še vedno treba vzeti ključ in odkleniti posodo za gorivo, sedalni del zadnje klopi ni deljiv, pri podrti zadnji klopi nastane stopnica … Pri sedežih bi si želeli več bočnega oprijema, ki bi bil dorasel dinamičnosti motorja in zanesljivi legi, ki kar vabi k hitri vožnji.

Želeli bi si nedrsečih odlagalnih površin, ki so nekatera tudi nelogično zasnovana, zlasti to velja za poličko nad sovoznikovim predalom, na kateri ostanejo predmeti le pri vožnji največjih mojstrov volana.

Mitja Reven

Foto: Aleš Pavletič