Kratek test: Hyundai i30 1.4 CVVT Style (5 vrat)

Pet sedežev in pet vrat je pravzaprav tisto, kar mora imeti vsak avto, da prepriča večino slovenskih kupcev. Drugo je odvisno od osebnih potreb. Enim več pomeni ugled, drugim videz, tretjim – seveda – nizka cena. Na seznamu tega, kar še mora imeti 'moj' avtomobil, je sicer lahko še marsikaj. Precej pomembna sta seveda tudi dober motor in primerna prostornost. Vse to ima veliko avtomobilov, ki jih pri nas ponujajo. Tudi Hyundai i30.

Zakaj se je torej po številu prodanih lani v svojem razredu prebil na peto mesto? Pred Peugeota 308, Forda Focusa, Toyoto Aurisa, Citroëna C4 ali Seata Leona!

Izčrpno na to vprašanje v našem kratkem testu ne bomo mogli odgovoriti, vsekakor pa je i30 avtomobil, s katerim smo z vsakim kilometrom, ki ga prepeljemo, bolj zadovoljni.

Videz je napol nemški, kar navsezadnje ni čudno, saj je šef Hyundaievega evropskega oblikovalskega oddelka Nemec Thomas Bürkle, ki je pred tem avtomobile oblikoval pri BMW. Zaradi tega (ali pa zaradi resnega pristopa) je tudi notranjost 'pospravljena', armaturna plošča preprosto oblikovana, merilniki pregledni, upravljavski gumbi na svojih mestih. Če bi bil še vzvod smernikov prirejen tako, da bi smernik ob nežnem dotiku tri- ali štirikrat samodejno posvetil in nato ugasnil, bi bili res prepričani, da sedimo v 'nemcu'.

Seveda tudi Hyundai svoje kupce privablja z ugodnimi cenami. Ta je že za povsem osnovnega i30 (z opremo Classic) kar privlačna, čeprav takšnega Hyundaia pri nas najbrž le malokdo kupi. Naš testni primerek je imel opremo Style, četrto stopnjo razkošja, ki si ga lahko privoščimo, en sam doplačljiv dodatek in tempomat oziroma uravnalnik stalne hitrosti. Ta je v času vse strožjih kazni zaradi prekoračevanja hitrosti kar uporaben pripomoček. Oprema Style ima v primerjavi z nižjo Comfort pravzaprav le tri dodatke, dva pa sta zelo pomembna: 16-palčna platišča z 205 milimetrov širokimi gumami in elektronski stabilnostni nadzor (ESP). Pravzaprav je simpatično, kako so pri Hyundaiu varnost in videz povezali v zanimiv paket!

1,4-litrski bencinski motor je seveda osnovni, a je za večino razmer na naših cestah povsem primerna rešitev. S 109 'konji' je tudi eden najmočnejših s to prostornino sploh. Zmogljivost, prožnost in zmerna poraba goriva so kar v primernem sožitju. To velja za bolj zmerno uporabo motorja, če pa hočemo biti hitri in ga silimo v visoke vrtljaje (s petstopenjskim menjalnikom), tudi Hyundaiev motor za delovanje porabi zmerno več. Vrednosti porabe se gibljejo nekje od sedem in pol do devet litrov, za doseganje normnega povprečja (6,1 l) pa se moramo kar precej zadržati pri pritiskanju na plin.

Naš Hyundai je bil opremljen z zimskimi gumami Goodyear Ultragrip in v ovinkih se je kombinacija izkazala z zanesljivim občutkom in dobro vodljivostjo. Na splošno lahko za tega i30 zapišemo, da je tudi glede udobja in lege na cesti Hyundai našel zelo dobro nastavitev podvozja. Nekoliko več pa smo pričakovali od zavornih zmogljivosti. Te so ravno še na meji tistega, kar lahko imenujemo – povprečje.

Hyundaiev i30 si je svoje mesto med uspešneži zagotovil z uravnoteženostjo vsega, kar ponuja. Nikjer posebno ne odstopa. A tudi to je lahko prednost – ali pa vsaj zagotovilo, da mu lahko uspe.

Tomaž Porekar, foto: Aleš Pavletič