Prava mera?

Trilitrski šestvaljnik. Poleg tega še dizelski. Kako nenavaden in občudovanja vreden je ta podatek danes, ko se vse vrti okoli nadušnih litrskih mlinčkov, hibridizacije in pozornosti, namenjene vsakemu gramu CO2. Zlasti če je tak navorsko brutalen stroj stlačen v motorni prostor (še vedno) kompaktnega modela, kot je serija tri. Že za to nedvomno malce provokativno odločitev v vse bolj sterilnem svetu avtomobilske industrije je treba Beemvejevim ljudem čestitati.

Svojega dizelskega porekla zato tudi noče in ne želi skrivati – zvok šestvaljnika je globok, baritonski, dizelski. Pa vseeno na svoj način uglajen in poln. Že v prostem teku daje slutiti, koliko energije in moči se skriva v njem. Samodejni menjalnik je serijski, v M Sport verziji (resnih 6.800 evrov zahtevajo za paket) ima celo oznako športni menjalnik. Tudi prav. Poteg kratke ročke se lahkotno premakne, pri čemer se motor niti ne vznemirja prav veliko in za lagodno premikanje po urbanih naseljih se glavna gred ne bo zavrtela za več kot 2000 vrtljajev, pa še to redko.

Elegantno in mirno, torej, povsem obvladljivo tudi v prometnih konicah in mestnem kaosu. Kjer športna različica prilagodljivega podvozja v kombinaciji z 19-palčnimi platišči (in pnevmatikami) ni ravno najbolj prijazna na kratkih prečnih grbinah, pa tudi v udobnem programu. Ne, ni tistega suhega in neprijetnega tresenja, ki izbija zobne zalivke, saj je podvozje vendarle še ravno toliko gibko, da ublaži ostre prehode.

Toda že ko se promet malce sprosti in so hitrosti večje, postane v prvih nekaj zavojih hitro jasno, da se podvozje šele prebuja. Ko pošteno obremenim motor, se zdi, da požira in blaži vse, kar mu ceste vržejo pod kolesa, in hitreje ko se trojka premika, bolj homogeno in predvidljivo je dogajanje pod kolesi, bolj prilagodljivo podvozje deluje.

In seveda odlično sodeluje tudi športni krmilni mehanizem, ki je v tem paketu odločnejši in seveda neposrednejši. Tudi sicer je podpora dobro umerjena, deluje usklajeno in do voznikovih dlani se v vsakem trenutku prebije potrebna količina informacij. Pri nekaterih proizvajalcih je pri sistemu športnega krmiljenja razliko mogoče občutiti kot neki nenaravno hitri odklon, prehod med počasnim in hitrim (oziroma bolj neposrednim) prenosom na letvi. Pri tem modelu pa neposrednost morda ni tako izrazita, zato pa je prehod izveden bolj naravno in predvsem progresivno, da ne posega v intuitivnost vožnje.

Tale trojka svojo maso (približno 1,8 tone) precej spretno skriva in le ob neodločnem vstopu v zavoj je čutiti, kako se teža prenese na zunanji rob in obremeni pnevmatike. Z zavzetim pristopom pa se pogon trudi, da bi ohranil DNK zadnjega pogona, zato odjemna sklopka pač odvede na sprednji par le toliko moči, kolikor je to nujno potrebno, da je igračkanje z medvedjimi 580 njutonmetri navora, ki grozijo, da bodo raztrgali pnevmatike, še varno. In ravno prav zabavno. Z malo vaje in čisto malo provokacije s plinom je tale kombi lahko igrivo zabaven v zavoju, saj zadek vedno kaže tendenco po prehitevanju sprednjih koles.

Na tem mestu zdaj omenjati še porabo, je morda neumestno, toda z vidika celovitosti paketa pač spada zraven. Dobrih sedem litrov v zimskih razmerah in z vsaj 50-odstotnim deležem urbanih kilometrov je res dober rezultat. Testni krog pa je pokazal, da je mogoče tudi z vsaj litrom manj.

Po dolgem času je to BMW, ki me je prepričal v tako rekoč vseh razmerah in priložnostih. Ne le oblikovno in prostorsko, kjer je takoj opazen resen korak naprej, ampak je trilitrski šestvaljnik tako prepričljiv stroj, ki danes, v časih nadušnih trivaljnikov, s svojo prostornino in dizelskim baritonom zbuja spoštovanje. Ki ga X Drive s svojo logiko podajanja moči resnično dobro obvlada in umirja. Poleg tega je to avto, ki me je vsak dan druženja zvito vabil k raziskovanju njegovih meja in zmogljivosti.