Kratki test: Škoda Superb 2.0 TDI (125 kW) DSG Elegance

Šalo na stran. Prvi Superb je bil tik pred drugo svetovno vojno (in tudi nekaj let po njej) Škodin največji avtomobil. Takšna je tudi naloga sedanjega Superba, letos so ga malce osvežili in polepšali, tako da bo na trgu še zdržal kakšno leto ali dve, preden ga bo nadomestil tretji rod sodobnega Škodinega štetja. Ko je ta drugi rod Superba povsem nov prišel med kupce, je bil prava revolucija. Predvsem zaradi tega, ker so Škodini inženirji zasnovali nekaj, kar je šlo prek vseh običajnih avtomobilskih meja.

Logično je, da je velik avtomobil tudi drag, ni pa nujno, da je tudi tako prostoren, kot je dolg. Češki konstruktorji so tedaj izrabili majhno nepazljivost svojih wolfsburških nadšefov in naredili avtomobil po okusu štirih ali petih oseb, ki se brez težav vozijo v njem. Superb je bil zasnovan predvsem z mislijo, da bodo z njim osvojili kitajski trg. Tam sta bili za dober uspeh dolgo pomembni dve podrobnosti, limuzinski videz in več prostora na zadnji klopi. Še zdaj uveljavljeni izdelovalci avtomobilov za ta trg predstavljajo različice s podaljšano medosno razdaljo, da lahko ustrežejo kitajskemu okusu.

Škoda pa je Superba za vse naredila enakega! Na zadnji klopi ima ogromno prostora, po videzu pa je limuzina (lahko, druga različica je tudi kombi). Dodatno presenečenje limuzine Superb pa je v tem, da je hkrati možna štiri- ali petvratna uporaba. Twin door je Škodina patentirana rešitev. Če v prtljažnik dajete majhne predmete, je dovolj le odpiranje manjše odprtine, če pa bi radi vanj naložili večjo škatlo (za zaboje je notranjost preveč žlahtna), na zadku Superba le poiščite (desno nad zgornjim robom prostora za registrsko številko) primeren gumb in odprla se vam bodo velika zadnja prtljažna vrata.

Nekoliko prenovljeni Superb še vedno ponuja vse prednosti prilagodljive karoserije in prostorne notranjosti. Tudi najmočnejšega turbodizelskega motorja in dvosklopčnega menjalnika niso prenavljali. Ni bilo potrebe, čeprav v Octavii RS zdaj res že ponujajo sodobnejši dvolitrski TDI  z nekaj večjo močjo. A motor s 125 kilovati pomeni kar 170 iskrih 'konjičev'! Dvosklopčni menjalnik pa ima vse lastnosti udobnega samodejnega brata.

V vseh teh lastnostih je Superb idealen avtomobil za premagovanje daljših in zahtevnejših razdalj. Na avtocestah, tudi ali še zlasti na nemških, mu velika povprečna hitrost ne dela težav, tudi žejo po gorivu so zgledno ukrotili.

Tudi notranjost je zdaj nekoliko osvežena in prenovljena, skoraj v ničemer pa se niso dotaknili elektronskega sistema upravljanja različnih funkcij, na primer potovalnega računalnika, priprave na povezavo prek bluetootha in navigacijske naprave. Do nekaterih funkcij je dostop zgolj prek gumbov na volanskem obroču, do drugih spet zgolj prek gumbov ob zaslonu na dotik ali pa s priklicem izbirnikov na zaslonu. Potem ko veš, kako, ni težav, a do takrat se tisti preveč domači s poenostavljenim upravljanjem sodobnejših sistemov čudimo in iščemo pomoč (čeprav je seveda najpreprosteje stvari najti v navodilih za uporabo – a je tako zamudno ...).

Superb je bil presenečenje leta 2008, ko je prvič zagledal luč sveta drugi rod. Zdaj smo si z njim spet osvežili spomin in zdi se, da je še vedno povsem tako revolucionaren, kot je bil ob predstavitvi.

Ima samo še eno višjo stopnjo, ko se lahko še bolj čudiš (nad prostornostjo in uporabnostjo) in ugotavljaš, da se nakup glede na velikost avtomobila še kako splača – ime ji je Combi.

Besedilo: Tomaž Porekar