Reportaža: Mazda MX-5 G132 - Miata gre na jug

Tisti dan, ko sem pri uvozniku pobral MX-5, sem v enem nepovezanem umetnointeligenčnem umotvoru dobil besedo preživelec. Zdela se mi je zabavna, tega človek res nebi izustil. Tudi Mazda MX-5 je preživelec. Preživelka! Preživela je vse cenovno dostopne roadsterje, ki so padli skozi razpoke tržnih in regulatornih tektonskih premikov, vključno z italijanskim tesnim sorodnikom. In še marsikateri drug avto izmed tistih, ki vedno bolj izgubljajo stik s svojim izvirnim poslanstvom užitka v vožnji. 

V tej obliki je na trgu že dvanajsto leto in na veliko srečo se je nekako ne moremo in ne moremo znebiti. Veselijo pa tudi informacije, da predvidoma v naslednih dveh letih prihaja naslednik, ki vsaj zaenkrat še ne bo tako bistveno drugačen. S tem navdušujoče neokrnjenim roadsterjem sem se tako že velikokrat družil, zato bi bilo pisanje še enega testa v tradicionalnem smislu že kar sprenevedanje. Na preizkus pride z obveznostjo izleta. Lani sem bil z na las podobno MX-5 v Dolomitih. Sedaj pa mi je kapnilo, da se z njo nisem nikoli odpravil na morski dopust. Še neodkrit zorni kot torej, ki ga je nedvomno treba raziskati. In to po eni mojih najljubših cest, na kateri so pravila vendarle nekoliko specifična. 

Zadnji septembrski konec tedna je odlična priložnost za to. Kabrioleti in roadsterji - skratka avtomobili, ki jim lahko zložiš streho - so namreč kot prehodne jakne. Moj najljubši kos oblačila, ki vedno dolgo čaka na priložnost za nošenje. Ko pomladi ali jeseni končno pride čas za prehodne jakne, pa potem hitro postane spet pretoplo ali premrzlo.

Za začetek se je treba v avto zložiti...

Rad rečem, da so športni avtomobili učitelji minimalizma in filter za odvečno navlako. Ampak za kaj veliko več kot za štiri dni se par, ko se je treba zvečer že ogrniti, v MX-5 že težko napakira. Pa nisem ravno tip vseobsežno aktivnega človeka, ki bi s seboj vlekel sup, plavutke in ne vem kaj še vse. Ob dveh vikend torbah ostane prostora še za dva para pohodnih čevljev, fotoaparat in kakšno vrečko drobnarij. Ampak vse se da, če se hoče.

Mimogrede, ta “mazdica” je z nezadržno rastjo štirikolesnikov okoli nje postala hecno majhen avto. Ko stojim pred njo, imam občutek, da bi jo lahko prijel in se z njo igral v peskovniku. Dimenzije so samo še en izmed razlogov, zaradi katerih me vedno znova navdušuje. Že zaradi tega je drugačna. In ko se že ravno peljem proti Postojni - ne vem če sem kdaj s takšno lahkoto zvozil večno zožane pasove primorske avtoceste, četudi je vsak prevožen avtocestni kilometer v MX-5 odveč.

Zato pa ta čas spet občudujem popoln volan prave velikosti in prave debeline, ki lepo odraža tudi dimenzije MX-5. Pravzaprav volan, ki mi med vsemi avtomobili na trgu najbolje sede v roko. Pa potem luštna, enostavno okrogla bunka kratke prestavne ročice, ki je zelo blizu volana. To sem sedaj res opisoval že velikokrat, ampak mi ni problem še enkrat! Edina čudna ergonomska zadeva je postavitev vrtljivega stikala za infozabavni sistem, več uporabljam zaslon na dotik, ki pa je - spet - prave velikosti, kakopak. Itak ga uporabljam samo za tisto, čemur je bil v avtomobilih najprej namenjen. Bolj mi je pomembno, da ima MX-5 bližnjico za izklop opozoril asistenčnih sistemov. Milina.

Zakaj je vožnja brez strehe v MX-5 tako lahka odločitev?

Verjamem, da mora MX-5 imeti privzeto odprto streho, ki jo po potrebi zapreš. Ampak vreme proti Jelšanam ni stoodstotno in čute raje prihranim za jadranko. To je namreč pristen roadster stare šole, v njem si precej izpostavljen okolju, veter brije po vrhu glave, zadaj tudi ni povsem učinkovite zaščite pred vrtičenjem zraka.

V Pivki se nato seveda pridružim pametnjakovičem, ki na začetku Postonjske ceste, kjer glavna cesta zavije desno, skrenejo levo. V športno osredotočenih avtomobilih sem tu že na trnih, kje bom prehitel tiste dva ali tri premikajoče se ovire pred seboj, preden cesta zagrize v kraško pokrajino. Tokrat te potrebe nimam. Do stotih odstotkov v smislu doživetja v MX-5 pridem takoj, vožnja ima veliko vsebine že pri zmernih hitrostih, bistvo užitka pa leži v delikatnosti upravljanja in subtilnosti zaznavanja.

Na takšni cesti, na kateri si ponekod nikakor ne uspem zapomniti konfiguracije zavojev, sem z MX-5 samozavesten. Je izredno nadzirljiv avto pri prenosu teže, tudi zaviram takrat, ko želim in ne takrat, ko me v to prepriča avto. Iz druge smeri bi čez Knežak navkreber že kronično primanjkovalo moči, ampak o tem kaj več kasneje. Zaenkrat uživam pri igri s težo proti lasnicam navzdol.

Ko avtoceste zmanjka že drugič pa mi je streha res že krepko odveč. V vzvratnem ogledalu še vedno vidim Golfa, ki sem ga pravkar mukoma prehitel proti Crikvenici, kjer za to ni veliko priložnosti, MX-5 pa ni ravno eksploziven avto. Ampak do odprtega neba pride hitreje kot do stotice, zato je to lahka odločitev, streho (ročno) odpiraš in zapiraš po mili volji. Kot bi snel kapuco. Zviz na avtobusno, v treh do štirih sekundah izvedem tai chi gib, ki ga imam že dolgo v mišičnem spominu. Nazaj na cesto smuknem še pred Golfom - in na stropu nebo, kot poje Mef. Poznopoletno vreme vdre v majhno kabino in vzdušje se z močnim občutkom svobode v hipu obrne na glavo.

Jadranska magistrala je od Novega Vinodolskega naprej boj za preživetje

Visok tempo in veliko brezkompromisnega ter potencialno izjemno nevarnega prehitevanja v nepregledne zavoje na cesti, ki ne odpušča. Pa naj bo 911, Touran ali pa tovornjak s cisterno. Kot da gre za življenje in smrt. Med nemškimi upokojenci in vsemi ostalimi ljudmi, ki bi vseeno raje ležali na plaži kot med smiljem pod magistralo. Pa pustimo tiste, ki spijo za volanom in jih pač moraš prehiteti, če želiš na trajekt prispeti še isti dan. Če se peljem sam, po možnosti v dovolj športno osredotočenem avtu, tudi mene na tej cesti izven naselja iskreno hitro povleče v hitri tok. 

Tu MX-5 težko sledi tempu in na tej cesti sprva vendarle pogrešam več osredotočenosti in natančnosti. Manjka tudi mišic za prehitevanje in hitro obstanem za kom, ki z električnim SUV-jem v zavoje pelje kot po jajcih, na ravnini pa pospeši ravno toliko, da ne morem mimo. Zato pa je uspešen prehitevalni manever še toliko bolj zadovoljujoč, ko si vzamem dovolj prostora, pridelam razliko v hitrosti skozi zavoje in potem švignem mimo že na začetku ravnine. To danes, ko do stotice v šestih sekundah pride že skoraj vsak družinski električar, tako ali tako postaja vse bolj razvrednoteno.

In da ne bo pomote. Motor je po svoje super. Atmosferski, pusti se priganjati, tudi zveni prijetno in poje iz prepone vse do rdeče črte. Ne da pa veliko od sebe. Na tekoči cesti z dolgimi zavoji, kjer zlahka ohranja hitrost, se mi manko moči niti ne zdi neka težava. Zato pa toliko večkrat frcnem ročko menjalnika prestavo nižje, da ne izgubim že tako skromnega navora. Vsaka menjava prestave je zadovoljstvo tistega najbolj pristnega tipa ob delu s kvalitetnim materialom, ki pride v možgane skozi telo. Ampak ja, ne bom lagal, da tukaj ne pogrešam moči dvolitrske opcije s čvrstejšim podvozjem, ki so jo odnesle emisijske zahteve. Čeprav tudi tiste ni ravno razganjalo od moči.

Ampak MX-5 ima to lastnost, da me hitro dobi na svojo stran...

Izkušnja ni zelo osredotočena ali natančna, česar imam pri odprti strehi in družbi v avtu tako hitro polno kapo in slej kot prej mi vse skupaj zabaše čute. Tako pa ostaja veliko prostora za opazovanje okolice in sproščen pogovor, medtem ko MX-5 lepo komunicira skozi delikatno krmiljenje in artikulirano gibanje karoserije. Čuječa, vzdržna športna vožnja stare šole torej. MX-5 v tem smislu osvobaja. Pogubnega iskanja (pre)visokih meja, hitrosti in norenja zaradi počasnih voznikov.

Pred trajektom imam še čas opazovati to škrlatno barvo v soju septembrske jadranske zarje. In ko zapustim trajekt, je zunaj že skoraj trda tema. Paško skalnato območje se pred menoj naenkrat osvetli. Panično izklapljam dolge luči, navajen povsem enostavnega upravljanja in osnovne opreme v MX-5. Nato se spomnim, da ima matrične LED žaromete, ki tudi dobro delujejo. Počasi se mi zdi že, kot da vozim restomod! Tako pristna je po duši MX-5.

Na otoku je MX-5 potem popolnoma v svojem elementu

Lahkotnost vsakodnevnih premikov, izpostavljenost aromam okolja, ki so tu tako izrazite, predvsem pa primernost za tukajšnje ceste. Užitek v vožnji je realno maksimiziran in v MX-5 sploh ne iščem primernih odsedkov. Praznih, odprtih cest, kjer bi lahko pritisnil. To ni zbirčen avto. Mislim da bi moral vsak, ki si je na otoku kdaj pridelal kakšno nepremičnino, imeti v garaži zraven MX-5. Ideja za hrvaške nepremičninske agente.

Ah, malo sem že utrujen od vsega hvaljenja. Vedno znova ugotavljam kako podcenjen avto je to, kljub statusu ikone in razmeroma dobrim prodajnim številkam. Iskanje napak niti nebi imelo smisla, konkurence enostavno že dolgo več ni.

Tokratno zgodbo pa vendarle zaključujem nekoliko lažjega srca. Aktualna MX-5 bo očitno v proizvodnji še kakšno leto ali dve, vmes pa so se pojavili prvi obrisi naslednice in vse bolj je jasno, da bo ta ohranila prepoznavno identiteto. Sprva še z bencinskim motorjem, biti pa bo morala pripravljena tudi že na električni pogon. Ja, narediti naslednjo MX-5 je gotovo največji izziv doslej, ki zahteva precej inženirskega twisterja. Brief je namreč jasen - med 1000 in 1200 kilogrami z baterijami, in to brez uporabe dragih materialov, kot so ogljikova vlakna. Držim pesti!