Mazda RX-8 Revolution L

Nič čudnega: RX-8 je vrhunski arhitekturni izdelek, ki glede marsičesa spreminja vsaj pol stoletja ustaljene stereotipe. Zdaj, na primer, ni več samo po sebi umevno, da je avtomobil italijanski, če je čudovit. In ni potrebno, da je dvovratni, če je kupe.

Če sodim po mimoidočih, bo najprej in predvsem všeč mulcem, fantom, mladeničem in moškim. Prav nič prikrito se niso ozirali za njim, ko je peljal mimo, ne glede na družbo, v kateri so bili. Uau! Krvavo rdeč in z izrazitim kovinskim učinkom bode v oči - RX-8 je vsekakor lep izdelek, v katerega sedeš s ponosom in nedvomno tudi s kančkom napuha.

Oblikovalcem je uspelo oboje: zrisati elegantno agresivno osnovno športno linijo karoserije, poleg tega pa vanjo vplesti nekaj detajlov, ki opazovalca prisilijo, da si kupe ogleda od daleč, potem pa še od blizu. Izstopajo trikotniki: dva majhna spredaj (pod registrsko tablico) in dva zadaj (prav tako čisto spodaj), velik na motornem pokrovu, manjši v vzglavnikih prednjih sedežev in na prestavni ročici.

Zunanjo obliko pa lahko občudujete tudi od znotraj, saj lahko izza volana vidite omenjeni trikotni utor na motornem pokrovu in močno navzven potegnjeni blatnik prednjega kolesa.

In ko smo ravno pri notranjosti: ne očara nas le divja črno-rdeča kombinacija, ampak tudi oblika celotnega okolja. Suhoparno bi notranjost ocenili kot »polepšano« notranjost Mazde6, a nedvomno gre za nekaj več: za zelo dobro interpretacijo notranjosti lepega in zmogljivega kupeja, ki se lepo ujema s tistim, kar pričakujete, ko vidite zunanjost.

Čeprav se zdi, da je prvo vodilo pri snovanju notranjosti oblika, tudi ergonomija ne zaostaja. No, nekaj stikal je na neprimernem mestu in tipičen Mazdin osrednji zaslon je še vedno nekoliko prenatrpan s podatki, sicer pa je upravljanje in počutje v RX-8 prijetno.

Prva stvar, ki malce preseneti, je sedenje; vanj namreč ne sedete tako nizko, kot bi si morda mislili. In preglednost naprej in vstran je (za kupeja) zelo dobra. Sovoznika bo morda motilo neravno dno pred sedežem, voznika pa precejšnja utesnjenost okrog kolen; bo pa slednji zadovoljen z dobro oporo za levo nogo.

Tisto, česar drugi kupeji nimajo, je odlična dostopnost zadnjih sedežev. Zasluga gre drugemu, zelo kratkemu paru vrat, ki se odpirajo v nasprotni smeri, in ker ni srednjega (B) stebrička, je dostop zelo lahkoten. Da se ne boste prenaglili: ideja in izvedba vrat sta zanimivi in odlični, a ne povsem enakovredni klasičnemu odpiranju vrat.

Zadnjih vrat namreč ne morete odpreti, dokler ne odprete prednjih, če pa ste že notri (zadaj), si bo moral voznik (oziroma sopotnik) najprej odpeti varnostni pas in odpreti 'svoja' vrata, da jih boste tudi vi lahko odprli in izstopili. A vseeno: takšna je Mazda RX-8 uporabnejša od vseh klasičnih, dvovratnih kupejev, torej je (zaenkrat) najbolj uporaben kupe, edini pravi kupe s štirimi vrati in - kot je bilo že povedano - eden najlepših kupejev ta hip.

Čeprav ima štiri vrata, je RX-8 vseeno kupe, ki ima klasično zasnovo - brez vrat na zadku. To pomeni, da ni kombikupe, ima pa luknjo za prevoz daljših predmetov (smuči), na dnu pa manjši pravokoten poglobljeni del. Rezervnega kolesa RX-8 nima, tam sta električno puhalo za zrak in posebna tekočina, ki naj bi zadostovala za zasilno krpanje predrtega kolesa. Tudi zato prostornost prtljažnika zadostuje za dva (naša) kovčka, ob spretni izbiri tega pa si lahko potovanje dodatno olajšate.

Na pot se namreč lahko mirno odpravijo štirje odrasli. Bolje je, če niso veliki več kot 1, 8 metra, ni pa nujno. Sedenje je na vseh sedežih zelo udobno, le za kolena prične morda zmanjkovati prostora. Tam na sredinskem tunelu je kar nekaj prostora za drobnarije, med drugim tudi za štiri pločevinke, res pa je, da se prav ta tunel sčasoma prične segrevati.

Mnoge bolj kot vse opisano seveda zanima motor. (Rotacijski) wankel sicer ni nič novega, saj je gnal že (nemške) Enesuje v šestdesetih letih, je pa - ker je Mazda edina, ki kot lastnica patenta goji ta »šport« - ponovno na našem trgu. In Mazda se precej trudi, da bi to tehniko osvojili tudi povprečni kupci avtomobilov. Imidž pač. Da se ne bi preveč ponavljali: namesto gor in dol gibajočega se bata je v takšnem motorju trikoten bat, ki se »le« vrti v svoji komori, kjer se izmenjujejo vsi cikli štiritaktnega motorja. Vrhunska genialnost!

Zaradi povsem drugačnega principa pa ima motor tudi nekoliko drugačne lastnosti: že steče nenavadno, brez sunkov ali tresljajev, kot bi se pognal elektromotor. Ker ni »nerodnih« gibanj kot pri klasičnem batnem motorju (gib v eno smer, zaustavljanje, gib v drugo smer itd.), se tudi vrti hitreje: prvi opozorilni pisk se pojavi pri 8500 vrtljajih v minuti, elektronika pa prekine delovanje šele 1000 vrtljajev više!

Zvoki so temu primerni; sprva le drugačni, z naraščajočimi vrtljaji pa postane motorni zvok podoben . . No, recimo zvoku motorja formule 1, športnega motocikla, zračne turbine ali lovcem (letalom) iz 2. svetovne vojne. Takšni pa so tudi občutki za volanskim obročem.

Ampak stroj ni dirkaško brutalen! Zaradi velike največje moči ter lepo in enakomerno naraščajočega navora je športen, motorni »konji« so nežni, vleče pa že od 1500 vrtljajev naprej brez najmanjšega upiranja. Ti vrtljaji v 6. prestavi pomenijo 50 kilometrov na uro in po pritisku na plin RX-8 najprej počasi, potem pa vse hitreje pospešuje. Elastičnost je njegova lepa lastnost, zaradi česar ni treba pogosto posegati po ročici menjalnika.

Če lagodno potujete, se bo motor v zadnji prestavi pri 130 kilometrih na uro vrtel s 4000 vrtljaji v minuti, pri nekaj večji naglici - 180 kilometrih na uro - pa z le nekaj prek 5500 vrtljaji. RX-8 je pri vseh hitrostih izjemno miren in krasno zvozi doooolge, (tudi zelo) hitre ovinke, manj pa ima rad divjanje v ostre zavoje.

Razporeditev teže je blizu idealni; motor je nameščen za prednjo premo, torej sredinsko, pogon pa je na zadnji kolesi. Skupaj s štirikrat dvojnimi trikotnimi kolesnimi vodili gre za zelo lepo dirkaško zasnovo, ki pa jo je treba znati krotiti. Stabilizacijski DSC je sicer hiter in učinkovit, brez njega pa se RX-8 zanimivo obnaša: na dobri podlagi dolgo sili prek prednjih koles, ko pa navor na kolesih naraste prek meje zdrsa, zadek na hitro in močno odnese.

Včasih pomaga hiter odziv z volanom (in še hitrejši odziv, ko kolesa spet primejo), pogosto pa bo avtomobil povsem obrnilo. Še bolj nerodno je na spolzkem; tam imate lahko tudi z vklopljenim elektronskim sistemom za stabilizacijo (DSC) cmok v grlu - seveda le, če si upate preizkušati njegove meje, ki so precej visoko postavljene, povsem dostojno za športni avtomobil.

Nebrutalen motor in pri preizkušanju mej na trenutke nepredvidljive reakcije avtomobila RX-8 torej ne uvrščajo med tiste, s katerimi bi si človek dnevno privoščil pometanje ovinkov na planinskih serpentinah, je pa nedvomno eden boljših športnih avtomobilov v tem trenutku.

Takšen, kakršen je, bo zadovoljil velik spekter voznikov: od tistih, ki volana niso zelo vešči, a radi (na avtomobilskih cestah) hitro vozijo, prek drugih, ki so že osvojili nekaj dodatnih vozniških znanj in jih želijo še izpopolniti, pa do onih, ki se želijo le postaviti pred svetom z ekskluzivno oblikovanim avtomobilom.

Uau! Če bi moral pri RX-8 kaj izpostaviti, bi bila to tehnika: vrata in motor. Ampak tudi tisti, ki tega ne opazijo ali ne vedo, se bodo za njim ozirali. Past in vaba za avtomobilske sladokusce, kakorkoli obrneš. Uau!

Dušan Lukič

Ja, ja in še enkrat ja! Motor je, tako glede zvoka kot zmogljivosti, izvrsten, lega na cesti je kot ustvarjena za ljubitelje drsenja skozi ovinke, kljub temu pa je lahko RX-8 tudi povsem civilen, že skoraj družinski (če imate recimo majhnega otroka) avto. Poraba? Koga briga!

Matevž Korošec

Okej, res je, da ta Mazda o svojem značaju veliko pove že s svojo zunanjostjo, ampak da bi resnično občutili, kaj zmore in kaj ponuja, se boste morali pač zapeljali z njo. Tako brezkompromisnega športnika namreč že dolgo nisem imel možnosti peljati. In to velja tako za njegove zmogljivosti kot za zadek!

Vasja Semolič

Mazda RX8 je dovolj očarljiva s svojo pojavnostjo (čestitke oblikovalcem, moti me le zadek, ki je, hja, preveč mazdovski), v kabini pa ni odvečne askeze, ki bi prednjačila samo zato, ker je avtomobil športnik. RX-8 te objame; z udobjem, željo po vožnji (v neskončnost) in zvokom motorja. Vzzzp, ki je najprej podoben (samo podoben) kavnemu mlinčku, se hitro spremeni v vuuupp, ki s prijetnim rušenjem predstave slušnega dojemanja doseže nesluteno.

RX-8 pospešuje točno tako, kot bi to počel (menda) v breztežnostnem prostoru. Ne »povleče«, temveč zdrsne v ugodje obvladljive hitrosti. Tudi dviganje pokrova Wanklovega motorja in dolivanje olja po nekaj daljših vožnjah me, privrženca brkljanja po »drobovju« avtomobilov, prav nič ni motilo, temveč celo navdušilo; lepo je skrbeti za svoje konje.

Vinko Kernc

Foto Aleš Pavletič