Na kratko: Mercedes-Benz razred S 400 d 4Matic L

Navada je železna srajca in sam še vedno zagovarjam srednje velike in zmogljive kombilimuzine. No, lahko je tudi kupe, a zgolj petvratni. Vse, kar je večje, je sicer za določen čas sprejemljivo, a slej ko prej je avto za dva potnika prevelik, preokoren in na trenutke prepočasen. Tisti majhni in po možnosti športni so me zanimali v rani mladosti, takrat ko še nisem razmišljal, koliko točk mi bo policist namenil. Ker jih seveda še nismo imeli.

Zdaj prisegam na zgoraj omenjeno. A četudi slovenski pregovor drži, se včasih ujamem, da mi je všeč tudi kaj drugega. No, le za kratek čas, pa vendarle.

Če sem iskren, je bilo tako tudi v primeru Mercedesa razreda S. Marsikdo bi rekel, kako tudi ne. Pa ni vedno tako. Ni vedno dovolj to, da je avto velik, cenovno večini nedostopen in da ponuja vse, kar avtomobilska industrija premore. Vendarle so razlike, zaradi katerih se navsezadnje odločamo, kupci pa razlikujejo.

Za Mercedesov razred S bi tako površinsko lahko rekli, da je bil nekaj posebnega in prestižnega že od nekdaj. A njegova oblika se je skozi čas spreminjala, tako zelo, da se je že samo zaradi nje kupec odločal za da ali ne.

Zdaj je drugače. NE, ko govorimo o obliki, verjetno ne pride v poštev. Že pred dobrimi petimi leti, ko je na ceste zapeljala zadnja korenito spremenjena generacija, je bilo zaznati neki nov zagon, oblikovalsko svežino, brez nostalgične dolgočasnosti in (pre)velike spoštljivosti. Razred S sicer ni bil videti mladostno, a zagotovo z obliko ni očaral samo dolgočasnih bankirjev.

Lani poleti so ga kozmetično ozaljšali, pa niti ne preveč. Le toliko, da so mu namenili tehnološke novosti oziroma ga, v računalniškem jeziku, programsko nadgradili.

Ali je nov 'software' uspešen ali ne, bo pokazal čas, a oblikovno razred S ne izstopa več. Nekaterim bo to všeč, drugim spet ne. Tudi zato ne, ker me je znanec, ko sem se z S-om pripeljal pred njegovo trgovino, in po tem, ko se je vanj zagledal skozi izložbo, vprašal, ali je to Mercedes razreda E. Morda je bil avto zaradi črne barve videti manjši, a vseeno – to je bil podaljšani razred S!

A tako pač je. Tudi razred S je neke vrste žrtev hišnega oblikovanja, ko si oblikovalci želijo, da prav vsi njihovi modeli v hipu pokažejo, kateri znamki pripadajo, hkrati pa isti oblikovalci pozabijo, da bi bilo fino, če bi ljudje lažje razlikovali modele znotraj znamke.

A to je že filozofsko vprašanje, zato je bolje, da se vrnem k testnemu avtomobilu. O njem bi lahko pisali na dolgo in široko ali pa pač ne. Ker ne potrebuje filozofiranja in pretiranega razglabljanja.

Testni razred S je ponujal pravzaprav skoraj vse, kar si človek v avtu lahko želi in potrebuje. Oblikovno všečno podobo, razkošno notranjost in zmogljiv motor. Morda se bo kdo obregnil ob dizelski motor, a trilitrski stroj ponuja 340 'konjev', kar je dovolj, da se tehnološka gmota z mesta do 100 kilometrov na uro izstreli v le 5,2 sekunde. Se vam motor še vedno zdi sporen?

Posledično je seveda vožnja na zelo visoki ravni, tako kot stopnja voznikovega ega. Ampak sam sem zagovornik tega, da je voznik, ki si ta avto kupi z lastnim denarjem, lahko ponosen in egoističen, pa še kaj drugega zraven.

Seveda tudi zato, ker mora zanj odšteti goro denarja. A če si ga lahko privošči, bo opravil dober nakup. In postal zvezda.