Nissan Almera 1.8 16V Comfort Plus

Premajhen prtljažnik in posledično premajhen življenjski prostor za štiričlansko posadko sta bili glavni pomanjkljivosti doslej najtežjega Almerinega preizkusa na našem supertestu, popotovanja proti jugu Španije, ki smo ga izvedli, ko se je katoliški svet poslavljal od drugega tisočletja. Ko nam je namreč uspelo v ta nekaj več kot štiri metre dolg avtomobil stlačiti (skoraj) vse potrebno, bi težko rekli, da je ostalo dovolj prostora še za sopotnike. Mogoče po azijskih merilih. (Zdaj vsi tisti, ki ste opravili torturo z avtobusi po Indiji ali v kateri podobno gosto naseljeni državi tretjega sveta, veste, na kaj mislim. Na kolena, s katerimi si lahko obrišeš nos, če si slučajno pozabil na robčke.)

V redu, pretiravam, dejstvo pa je, da je bil najbolj zaželen prostor na našem potovanju tisti za volanom, kjer je vozeči lahko ugotovil nekaj zanimivih stvari. Na primer to, da je Almera udoben avtomobil z dobrim in zmogljivim motorjem, ki pri polni obremenitvi sicer izgubi poskočnost, ohrani pa prožnost.

Nekje na ljubljanski obvoznici, se spomnim, sem pretaknil v peto prestavo in potem do meje nič, v Italiji nič, če se ne motim, na Azurni obali Francije tudi ne, nekje globoko v Španiji, se mi zdi, je bilo treba pretakniti malo niže, do tretje. Stvar v avtomobilskem nosu je lepo predla in vlekla in se ni dala motiti niti pri ostrejših zaviranjih ali pospeševanjih. Vedno potegne. Več kot enkrat sem se zalotil, da se oziram po prestavni ročici in iščem znane oznake za samodejni menjalnik. Kar je v bistvu v redu, ker se le-ta s prevoženimi kilometri ni nič izboljšal. Še vedno je žvečilnasto nenatančen.

Pohvaliti gre tudi njeno podvozje in nasploh lego na cesti. Športne duše se bodo zdaj namrdnile, ker bo zanje očitno premehka, toda z nekaj zdravega razuma pri polaganju ovinkov vožnja tudi pri (pre)polni obtežitvi ostane nevtralna in stabilna ter v povezavi s prožnim motorjem lagodno udobna. In to lahko trdimo, potem ko smo jo preizkusili že na vseh mogočih podlagah in v vseh razmerah, ki vas lahko doletijo na cesti. Ko je, recimo, pri Bresci začelo močno snežiti in se je pri Genovi izmenjavanju snega in dežja pridružil še močan in sunkovit veter, se je pohvalno odrezal tudi nizek in zaobljen Almerin stranski profil. Še naprej se jo je dalo peljati hitro in varno.

Naprej. Almera je, kot smo vas seznanili v enem od prejšnjih zapisov, že utrpela prasko ali dve na svoji pločevini. Po desnem boku naj bi nas (pravzaprav jo) nekdo opraskal, medtem ko je stal avtomobil na parkirnem mestu.

Opozarjam vas, da je treba takšne trditve jemati nekoliko z rezervo. Človek, še posebej moški človek in še posebej, če je v vlogi preizkusnega voznika, težko prizna svojo napako in to, da je zaupano mu reč takole nerodno in po babje naslonil na bližnji zidek. No, tvegal bom nekaj svojega mačo ugleda in priznal, da sem tudi sam pustil svoj podpis na njeni (dotlej) lepi kovinsko modrikasto-zeleni barvi. Evo, torej, desni prednji odbijač in bok avtomobila sta moja. Pri speljevanju s parkirnega mesta sem za nekaj zapel in eto, se zgodi, resk, je šla barva. Praskica, sicer, ki pa opozarja.

Almera je s svojimi baročnimi oblinami, ki jim nevajeno oko težko določi pravilni obseg, in z ne prevelikimi steklenimi površinami, ki se proti zadku enakomerno manjšajo, namreč slabo pregleden avtomobil. Vsaj dokler se je ne navadiš. Nekaj tovrstne zamere gre izreči tudi močno nagnjenima strešnim nosilcema, ki s svojo masivnostjo sicer dajeta občutek varnosti, vozniku pa predvsem v ostrih levih zavojih zelo zmanjšata vidno polje. Ampak to ni samo Almerina posebnost in ne preseneča, da so nekateri avtomobilski proizvajalci že začeli razmišljati o »prozornih« strešnih nosilcih.

Po našem potovanju je bilo za Almero skoraj 40.000 prevoženih kilometrov. Na seznam poškodovane ali izginule opreme lahko dodamo še plastično oblogo levega stranskega ogledala, ki je dobila noge v Alicanteju, in počen »spojler«, ki je poškodbo utrpel (domnevam) na eni od makadamskih stranskih »bližnjic«, ki smo jih ubirali, ker smo bili preveč pametni ob prebiranju avtomobilske karte. Ampak za to ni Almera nič kriva. Gre pa na njen rovaš pokvarjeno desno stransko ogledalo, ki se je nekje pri Marseillu začelo nagibati proti asfaltu in se ga ni več dalo prepričati, da bi odbijalo podobo za nami vozečih. Kar je s skoraj povsem »zadelano« zadnjo šipo postalo precej nerodno. Drugih znakov staranja Almera ni pokazala.

Poraba se je na naši poti v povprečju gibala tik pod desetimi litri (9, 6) na sto kilometrov. Glede na res veliko potovalno hitrost, ki smo si jo privoščili, in glede na neugodne vremenske razmere, ki jih je morala Almera premagovati, še vedno v mejah pričakovanega in dopustnega. Kdor se bo hotel približati tovarniško obljubljenim sedmim litrom in pol na daljših razdaljah, bo moral na pot nekoliko lažji, predvsem pa bo moral imeti nekaj lažjo nogo na stopalki za plin. Nisem pa dobil občutka, da bi bilo to nemogoče doseči.

Nissanova Almera je torej zelo uporaben in zanesljiv avtomobil, ki prenese marsikaj, pri tem pa potnikom in vozniku ne žre živcev. Daljša potovanja? Brez težav. S štirimi potniki? Da, z osnovnim tečajem joge. Lahko pa ste seveda bolj dolgočasni in težavo preprosto rešite z uporabo strešnega prtljažnika. Navsezadnje je mnogo lepše potovati po svetu s svežimi spodnjicami.

Tadej Golob

Foto: Urban Golob, Domen Jerančič