Samoumevno učinkovit

Življenje je kruto, si večkrat rečemo. Tudi ocenjevanja tistega, kar nam ponudijo avtomobili, ki jih vsakodnevno preizkušamo, včasih običajni opazovalci ne razumejo povsem. Se zgodi, da se nad katerim od avtomobilov ne moremo prav navdušiti, čeprav nam ponuja tako rekoč vse. Ali pa je vse, kar ponuja, tako samoumevno, da marsikaj pozabimo pohvaliti. Zdi se, da je bil tale naš (Volkswagnov) T-Cross prav takšen primerek.

Z njim se zdi vse samoumevno. Zmore veliko, čeprav gre pravzaprav za majhen in navsezadnje tudi cenovno prav ugoden avtomobil. Ocenjevalcu ne da priložnosti, da bi bil pri katerem od posameznih ocenjevalnih kriterijev nad njim močno navdušen, čeprav je v resnici ravno obratno – moral bi biti navdušen, saj s T-Crossom nimaš prav nikakršnih težav. S katerekoli strani gledaš na izkušnje z njim, gre za zadovoljstvo. A tako pač je: na nobenem področju ne izstopa, čeprav na vseh zadovolji.

Morda se kdo še spomni slavne 'katrce'. Mene je T-Cross marsikdaj spomnil na uporabnost tiste pradavne posrečene 'škatle' na kolesih. Škatle v dobrem pomenu, zato ker je bila njena oblika bolj ali manj podrejena uporabnosti. Nihče pri 'katrci' ni govoril o lepem videzu, ampak oblikovalsko je bila vseeno dovršen avtomobil – v svoji uporabnosti. Kakorkoli gledamo, je nekaj podobnega tudi T-Cross. Ni vpadljiv, čeprav je marsikatera podrobnost na njem prav prijetna za oko. A vse je enostavno, zunanjost je oblikovana brez ambicij nekaterih oblikovalskih oddelkov, ki morajo iz običajnega avtomobila narediti spomenik oblikovalskim prijemom ali pa novogotskemu slogu.

T-Cross je zame zvezda uporabnosti. Pet odprtin za vstop (ali vnos) je dovolj velikih, da nam ne povzročajo težav, čeprav nismo ravno po običajnih standardih (v slogu 'katrce' bi rekli po 'jusu') ali če v prtljažnik hočemo vložiti kakšen večji predmet. Saj vse to lahko sicer storimo tudi pri kakšnem T-Crossovem tekmecu, a pri tem Volkswagnu se zdi, da je vse preprosteje.

Podobno je tudi z vozniškim mestom. Udobno sedenje se zdi nekaj samoumevnega, ergonomija kot iz učbenika – s pripombo o tem, da je ukinjeno nekaj upravljavskih gumbov na račun sredinskega zaslona na dotik, kjer upravljamo večino funkcij avtomobila. Volanski obroč je prijeten in sukanje volana enostavno, kljub precej dobri električni podpori pa v dlaneh ves čas čutimo stik s cesto. Tako je tudi s podvozjem. Z vsemi podlagami opravi učinkovito, tudi slabih ne čutimo, torej je tudi tu samoumevno dober.

Ko smo se prvič seznanili s Volkswagnovim litrskim turbobencinskim trivaljnikom, nas je navdajal dvom, da lahko tako majhen motor kaj zmore. Od tega prvega stika je zdaj že slabih pet let, izkušnje pa so pokazale, da je bil to zgolj predsodek. V T-Crossu je močnejša od obeh različic dovolj prepričljiva in zmogljiva, v navezi s šeststopenjskim ročnim menjalnikom pa ni težav ne pri pospeševanju, še zlasti dobro se izkaže tudi, če na plin pritisnemo, ko je motor v nižjih vrtljajih. Poleg tega se zdi, da se je tudi pri porabi goriva izkazal, na našem podaljšanem testu so bolj ali manj težke noge na pedalu za plin skozi vbrizgalne šobe treh valjev v povprečju 'pokurile' malenkost manj kot 6 litrov na 100 km.

Bogato opremljena različica Style zadovolji skoraj vse želje po opremi, predvsem če upoštevamo še cenovno komponento. T-Cross je nekak­šna 'tiha voda' (ki bregove dere). Je neopazno dober za vsakodnevno vožnjo, vsestransko uporaben, nikakor ne izstopajoč. No, nekako pravi Volkswagen …