Primerjalni test: Peugeot 508 2.2 HDi GT in Hybrid4 200 Allure

Običajno je pri hibridih stvar precej jasna: če postavimo vštric bencinskega hibrida in podobno zmogljivo bencinsko različico, je hibrid v prednosti. Če ga primerjamo s podobno zmogljivim dizlom, sta navadno na približno enaki ravni. Tule pa smo morali, ker ima Peugeot kot del PSA dizelske hibride, vštric postaviti hibrida in dizla.

Preden se lotimo tehničnih razlik, še beseda ali dve o 'ostanku' avtomobila. Ker imata oba limuzinsko obliko karoserije, je jasno, da je prtljažnik sicer uporabno velik (tudi pri hibridu, pri katerem je sicer plitvejši zaradi hibridnega sklopa z akumulatorji in pogona zadnjih koles), da je pa dostop vanj zaradi klasično limuzinskega prtljažnega pokrova (mimogrede: pri obeh, še zlasti pa pri hibridu, ga je težko zapreti, saj je vzmet, ki ga dviga, premočna) malo otežen.

Notranjost je dovolj prostorna za ta avtomobilski razred, res pa je, da bi bil lahko vzdolžni pomik prednjih sedežev (predvsem pa voznikovega) daljši – če ste višje sorte, bo prostora za noge premalo. Na srečo imata oba samodejni menjalnik, zato ta pomanjkljivost ni tako nadležna.

Na eni strani je torej 508 Hybrid4, s svojim dvolitrskim HDI-jem s 120 kilovati oziroma 163 'konji' ter elektromotorjem s 27 kilovati, kar je dovolj za skupno sistemsko moč 200 'konjev', na drugi pa 508 2.2 HDi z 200 'konji'. Tudi pri navoru ni večjih razlik, tako da sta na papirju avtomobila zelo primerljiva. So pa te precej opazne v vožnji.

Poleg hibridnega delovanja je največja razlika menjalnik. GT ima klasični šeststopenjski samodejni menjalnik, ki sicer ni vrhunec tovrstne tehnologije, a je do uporabnika vseeno neskončno bolj prijazen kot robotizirani ročni menjalnik v hibridu. Prvi lahko prestavlja dovolj uglajeno in dovolj hitro, da je med vožnjo skoraj neopazen (le malo bolj športno obnašanje pri prestavljanju navzdol bi si želeli), drugi je zmes nepredvidljivosti, sunkov in počasnosti.

Zato bomo zapisali enako, kot smo že pri testu Citroëna DS5 z enakim pogonskim sistemom: inženirji bi lahko uporabili enak klasičen samodejni menjalnik, kot si ga lahko zaželite v kombinaciji s samo dizlom, a so se odločili za zastareli in do udobne vožnje neprijazni robotizirani ročni menjalnik, ki mu ne more pomagati niti dejstvo, da računalnik sicer s pomočjo elektromotorja poskuša zamaskirati luknje v pogonu in sunke v kabini, ki jih povzroča menjalnik. Škoda, saj so krepko pokvarili sicer dober koncept pogona.

Zakaj niso uporabili enakega menjalnika, kot je bil v testnem 508 2.2 HDI? Največji razlog je verjetno v tem, da je v robotiziranem ročnem menjalniku manj notranjih izgub kot v klasični avtomatiki, zato je poraba že zaradi tega manjša – prav poraba pa je tisti razlog, ki naj bi kupce pritegnil k nakupu hibrida, ki je sicer (če primerjamo enako opremljene avtomobile, kar pomeni, da bi si Hybrid4 nabral za okoli 3.200 evrov doplačil, da bi prišel na raven opreme GT) za okoli tri in pol tisočake višja.

In kakšni sta torej porabi? Tule bomo najprej jasno zapisali, da smo avtomobila uporabljali izmenoma na enaki relaciji, z istim voznikom za volanom in v enakih vremenskih razmerah, a ne hkrati. Malo enega, malo drugega, da se je nabralo dovolj kilometrov (mešanica poti je bila približno 30 odstotkov mesta, 50 odstotkov avtoceste in hitre ceste ter 20 odstotkov navadnih zunajmestnih cest). Razlike je bilo za 1,3 litra, saj je hibrid porabil 6,9, navaden dizel pa 8,2 litra. Če bi bilo v igri manj avtoceste pa več zunajmestnih cest ali mesta, bi bila razlika še dve ali tri desetinke litra večja. A pri današnjih cenah goriva tudi 1,5 litra razlike v porabi za vsakih 100 prevoženih kilometrov pomeni, da se hibrid splača šele približno po 150 tisoč prevoženih kilometrih. In ob tem je zelo verjetno, da pri prodaji rabljenega vozila hibrid ne bo dosegel precej višje cene od klasičnega dizla.

Zgodba je torej jasna: če ste ljubitelj novih tehnologij in ekološki navdušenec, hibridni 508 ni slaba odločitev. Je dovolj zmogljiv, predvsem pa tudi dovolj varčen, da bo izpolnil želje ekološko usmerjenih voznikov (če seveda odmislim dejstvo, da je dizelski hibrid zaradi svojega dizelskega motorja že sam po sebi bolj ekološko sporen od bencinskega hibrida, kar je v svojih zadnjih ugotovitvah in usmeritvah, ki niso ravno naklonjene dizlom, potrdila tudi EU). Za tiste, ki si ob majhni porabi želijo tudi udobno vožnjo brez cukajočega menjalnika, pa bo klasični dizelski 508 ne le boljša, ampak tudi edina logična izbira – dokler PSA-jevih inženirjev ne sreča pamet in zastarelega, do uporabnika neprijaznega robotiziranega ročnega menjalnika ne pošljejo na smetišče, kamor tudi spada.

Besedilo: Dušan Lukič