Renault Scenic 2.0 dCi Privilege

To je bila prva petkratna variacija na isto temo, ampak bolj kot to in bolj kot (takratni) klasični Mégane je v zgodovino avtomobilizma s poudarkom zapisan prav Scénic: ker je bil prvi evropski kompaktni limuzinski kombi; ustvaril je razred, ki je postal tudi zaradi (dobrih) posnemovalcev izjemno priljubljen.

Ampak zdaj smo nanj (in seveda na tekmece) že tako navajeni, kot da so tu že od nekdaj. Medtem je (pred tremi leti) prišla druga generacija Scénica, ki se je (spet medtem) malce sramežljivo otresel imena Mégane (čeprav so na karoseriji še vedno takšni napisi) in izboljšal večino tistega, kar smo mu po prvi evforiji očitali. Predvsem je postal zaradi zunanje oblike všeč širšemu krogu ljudi in notranji materiali so vsaj za razred bolj kakovostni.

Zdaj so ga še rahlo prenovili, vključno z možnostjo izbire takšnega, dvolitrskega turbodizla. Edino, kar lahko motorju v primerjavi s tekmeci očitamo, je to, da ni med tišjimi, še posebej ne med zagonom (in še posebej hladnega! ), ampak spet – prav moteče to ni, saj kljub temu raven trušča še zdaleč ni nadležna. Ima pa drugo lepo lastnost: čeprav je turbodizel, nima tako izrazitega področja delovanja kot podobni izdelki, se pravi od (okrog) 2.000 do 3.500 vrtljajev v minuti; ta se lepo vede od 1.800 do 4.200 vrtljajev v minuti, zaradi česar se sploh lepo ujame s šeststopenjskim menjalnikom. Morda se le prva prestava zazdi rahlo predolga, dokler motorni vrtljaji ne narastejo do omenjenih 1.800 v minuti.

V vsem drugem je odličen: lahkotno uporaben v mestu, zunaj njega in na avtomobilskih cestah, z manjšimi ali večjimi obremenitvami, pri zmerni, normalni ali hitri vožnji. Težko bi se našel kdo, ki bi (upoštevaje namembnost karoserije) od njega zahteval več, kot zmore ponuditi. Še pri nas izmerjena poraba goriva, pa še zdaleč nimamo lahke desne noge, je komajda presegla 10 litrov za 100 kilometrov.

Znotraj pa so stvari že znane. Oblika potniškega dela ne zasluži graje, a se vseeno zdi, da ne dosega standarda, ki ga je postavila oblika zunanjosti. Se pa voznik dobro ’ugnezdi’ in ima na dosegu rok vse, razen tipično renaultovsko postavljenih treh gumbov na armaturni plošči levo spodaj. Izstopajo pameten ključ, kratki obvolanski ročici (z odlično mehaniko gibov), navigacija avdiosistema pa dvosmerni (in bogat) potovalni računalnik ter samodejna klimatska naprava, ki ne zahteva pogostega poseganja v delovanje. Ob tem sta zameri le dve: med številnimi (tudi ogromnimi) notranjimi predali ni takšnega, kamor bi na hitro odložil drobnarije iz rok ob vstopu, in (dvojni) gumb za električno vodeno ročno zavoro je precej zapleten za uporabo.

Ob videnem in preizkušenem je postalo jasno: Scénic je že v drugi generaciji (in po prvi prenovi) povsem odrasel avtomobil svojega razreda: tako da ni treba biti ne ljubitelj Renaultov in še manj kompaktnih limuzinskih kombijev pa bi se lahko povsem brez težav marsikdo navadil nanj.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič