Seat Toledo 1.9 TDI Stylance

Generacijsko gledano je novi Toledo tretji istoimenski predstavnik Seatove konjenice. Vendar ga z njegovima predhodnikoma zaradi tega ne moremo enačiti. Prvi je imel limuzinsko obliko in pet vrat, kar pomeni, da se je uvrščal v razred kombilimuzin. Druga generacija je postregla z novim konceptom; štirimi vrati, izrazito limuzinsko obliko in poudarjenim športnim značajem.Avto ni bil napačen, bi lahko zapisali, in s tem se bodo verjetno mnogi strinjali. Toda projekt očitno ni zaživel. Drugače si ne znamo razlagati sprememb, ki jih prinaša novi Toledo.

Novi? Da, če vztrajamo pri tem, da je avto, ki ga vidimo na slikah, Toledo, potem ni dvoma. Toledo je nov! Drži pa, da je neverjetno podoben Altei. Z njo si deli osnovo, podvozje, motorno paleto, menjalnike, arhitekturo v notranjosti, številne komponente in celo zunanjo podobo, če ga gledamo le do stebrička C.

Celo mere v notranjosti potniške kabine so do potankosti enake. To pa pomeni, da v Toledu, tako kot v Altei, voznik in potniki sedijo precej nizko glede na obliko avta, da se voznik lahko pohvali z ergonomsko dovršenim delovnim prostorom, pri čemer veliko vlogo odigra priročno majhen in v usnje odet trikraki volanski obroč (za resnično dober oprijem je ta nekoliko prebogato oblazinjen), da so stopalke med seboj ravno prav razmaknjene, da je opora za levo nogo takšna, kot bi morala biti povsod, in da na armaturni plošči poleg merilnika hitrosti najdemo še merilnik vrtljajev, ki se nahaja na sredini, levo od njega pa merilnika temperature hladilne tekočine ter količine goriva v posodi skupaj z večfunkcijskim zaslonom iz tekočih kristalov.

Gledano z voznikovega sedeža si torej Toledo, ne glede na to, da je delovno okolje v celoti povzeto iz Altee, zasluži visoke ocene. Kar pa ne velja za materiale. Ti so prav tako Alteini, kar pomeni, da je ’karbon’ okoli merilnikov in sredinske konzole le trda in gladka plastika, enako pa velja tudi za elemente s kovinski leskom (merilniki, sredinska konzola) ter del armaturne plošče, ki se barvno zliva z zunanjostjo. Glede na testno Alteo (AM 15/2004) se zdi, da je za odtenek bolj natančna le izdelava. Ampak razlog za to je treba verjetno iskati drugje in ne v zahtevi po boljši kakovosti. Prestiža, ki ga lahko najdete v dimenzijsko konkurenčnih Volkswagnih ali Audijih, zato v Toledu ne iščite. Raje se osredotočite na njegovo uporabnost in prostornost.

Kljub športnim ambicijam, ki jih je zaslediti izza voznikovega sedeža, utesnjenosti spredaj namreč ne boste občutili. Prostora za komolce je dovolj, prav tako za glave in noge. Podobno velja za prostor zadaj, ki je celo za odtenek širši. Torej bosta dva odrasla našla brez težav vse, kar potrebujeta. Nekoliko manj suvereno bi to lahko trdili le takrat, ko se na klop prisede še tretji. Ampak ne glede na število potnikov velja, da prav vsak od njih sede na previdno odmerjene sedežne površine, ki poleg zglavnikov in varnostnih pasov vključuje tudi bočne opore.

Razlika, ki loči Toleda od Altee, in to je zdaj že jasno, je le zadaj, kjer so si oblikovalci zamislili stopničasto formo zadka (podobno kot Renault pri Vel Satisu) in na račun tega za 180 milimetrov podaljšali karoserijo ter v prtljažniku zagotovili okroglih 500 litrov prostora. To pomeni, da Toledo v prtljažniku ponudi 91 litrov več prostora kot Altea, ki pa v ničemer ni boljši. Tudi tu je treba namreč prtljago še vedno dvigniti čez rob (osem-, oziroma štiriindvajset centimetrski, kadar je odstranjeno dvojno dno). Drži pa, da je prtljažnik v mnogih pogledih prilagodljiv, povečljiv, pravokotnih oblik, z dvema mrežastima predaloma ob bokih in zanimivo zamišljeno dvojno polico, ki v sebi skriva še en sicer precej plitek predal.

Ob tem se poraja vprašanje, ali je vredno za dobrih 90 litrov dodatnega prostora in drugačno obliko zadka doplačati 335.000 tolarjev, kolikor je Toledo dražji od Altee. Verjetno ne. Še posebej, če pomislimo, da tudi Toledo stoji prav tako trd(n)o na cesti kot Altea, kar je nedvomno v prid športno odpeljanim ovinkom in nekoliko manj udobju potnikov, da tudi tu osnovni dizel v vsakodnevnem vrvežu zadovoljivo opravlja svoje delo in upeha šele, ko od njega pričakujete preveč (moč! ), in da je menjalnik s svojimi spodobno kratkimi ter natančnimi gibi tudi tu povsem zlit z drugimi komponentami v vozilu.

Splača pa se doplačati za MP3-predvajalnik, tehnologijo Bluetooth in volanski obroč s tipkami (108.000 tolarjev), s katerimi je bil opremljen testni Toledo. Za preostali denar pa si raje omislite strešni prtljažnik. Lahko tudi najdražjega, če se vam zahoče.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič