Škoda Octavia 1.4 16V Ambiente

Po štirih letih je Octavia pred dobrim mesecem dni doživela pomladitev. Ne velike, pri tehniki je sprememb bolj malo (kar pa ne pomeni, da niso pomembne), pa tudi vizualne ne sodijo pod oznako revolucija. Gre bolj za evolucijo, in to tako nežno, da jo neizkušeno oko le težko opazi.

Nova Octavia je tako dobila nove, rahlo trapezaste luči z gladkim steklom in boljšim osvetljevanjem ceste, vanje pa so vgrajene tudi meglenke. Rahlo je spremenjena tudi oblika maske, ki sedaj ni več popolnoma pravokotna, spremenjen pa je tudi prednji odbijač.

Stranska linija je ostala enaka, edina sprememba na bokih pa je po novem manjše desno vzvratno ogledalo, ki prav nič ne izboljšuje pogleda nazaj. Do pred kratkim je bila Škoda edina znamka koncerna Volkswagen z normalnim desnim vzvratnim ogledalom, zdaj pa, ko so ga začeli vgrajevati pri VW in Audiju, so pri Škodi tukaj naredili korak nazaj.

Tudi zadnje luči so v primerjavi s prejšnjo različico spremenjene, s kristalnim steklom.

Podobna, torej nežno spremenjena, je tudi zgodba v notranjosti. Da se v Octavii sedi dobro, je že znano, oznaka Ambiente na boku testne Octavie (oznake GLX, SLX . . so se sedaj poslovile, zamenjale so jih Classic, Ambiente in Elegance) pa pomeni tudi temeljito, tudi po višini nastavljive sedeže ter po višini in globini nastavljiv volan.

Iskanje udobnega položaja za volanom tako tudi za dolgine ne bi bilo težavno, če ne bi imele stopalke predolgih gibov. Ti so tako razpotegnjeni, da je treba recimo levo nogo krepko dvigniti, da jo voznik spravi na stopalko sklopke, nato pa kar nenadoma ugotovi, da nima dovolj dolge noge, da bi stopalko pritisnil do konca.

Podobna zgodba torej kot v avtomobilih celotnega koncerna (morda z izjemo Seata). So pa zato sedeži udobni (imajo novo obliko), vse ročice in stikala so na dosegu roke, pred voznikom pa je armaturna plošča s prenovljeno grafiko. Stara grafika res ni bila nič posebnega, ampak tudi nova ni veliko boljša. Tako armaturna plošča še vedno deluje nekako neusklajeno in pusto. No, ja, cena se mora nekje poznati.

Veliko izboljšanje je doživela zadnja klop. Čeprav je medosna razdalja (in skupna dolžina) ostala enaka, pa je za dobra dva centimetra več prostora za kolena. To pomeni, da se sedi še udobneje in da ni težav tudi ob dolginih v avtomobilu. In kljub temu je prtljažni prostor ostal ravno tako ogromen, kot je bil. Pod petimi vrati se namreč skriva prava jama brez dna, pod njo pa so inženirji našli še prostor za rezervno kolo normalnih mer in ne za mali, kolesarski nadomestek. Pohvalno (še posebej, ker smo rezervo tudi v resnici potrebovali).

Za slovenske kupce bodo zanimive tudi spremembe pod pločevino. To, da je karoserija zdaj ponekod ojačena in tako še bolje ščiti potnike ob trčenju, je pomembno, ob prenovitvi pa je Octavia dobila tudi povsem novo elektroniko z vsemi napeljavami vred, kar je v prid lažjemu servisiranju in večji zanesljivosti.

Pomladitev je prinesla tudi nekaj novih motorjev, in eden izmed njih je bil tudi v testni Octavii. Gre za 1, 4-litrski motor s po štirimi ventili na valj, ki je v koncernu že nekaj časa znan, zmore pa solidnih 75 konjev. Poganja lahko recimo tudi Pola ali Leona.

V prvem se izkaže za povsem dovolj zmogljivega, v Leonu, še zlasti pa v še nekoliko težji Octavii pa so mu namenili pretežko delo. Že prazna Octavia tehta skoraj tono in 200 kilogramov, ko pa se vanjo usedejo štirje potniki z nekaj prtljage, pa je masa že krepko čez tono in pol. Za kaj takega pa je motor prešibak.

Sicer se izkaže z mirnim tekom in tihim delovanjem (tudi visokih vrtljajih), poleg tega pa z veseljem vleče že iz najnižjih vrtljajev, mu ob polno naloženi Octavii moči preprosto zmanjka. Da se pri Škodi tega zavedajo, so dokazali z zelo na kratko nastavljenim menjalnikom.

Toda ker se motorja nad 5 tisoč vrtljajev ne splača vrteti, saj mu moči zmanjka, poleg tega pa se menjalnik grdo zatika, s to Octavio, če v njej niste sami, ne boste prav hitro napredovali. In ker je treba motor za to, da lahko sledite tempu prometa (še posebno na avtocesti ali pri prehitevanju), ves čas vrteti, naraste tudi poraba. V povprečju smo porabili več kot 10 litrov na sto kilometrov, kaj dosti pod devet litrov pa nam porabe tudi ni uspelo spraviti.

No, ja, če je (avto)cesta ravna, prostora pa dovolj, se zmore ta Octavia zaleteti tja čez 170 kilometrov na uro, potovalne hitrosti pa se gibljejo okoli številke 150 brez pretiranega trušča motorja ali piša vetra, tako da je potovanje vsaj zelo udobno, če že ni zelo hitro.

Udobju je namenjeno tudi podvozje. Nastavljeno je predvsem na mehkobo in udobje. Kratki udarci izpod koles se sicer prebijejo tudi do potniške kabine, to pa je tudi vse. Vendar pa na avtocestnih valovih karoserija neprijetno zaniha (a brez posledic za oprijem koles s cestiščem), v ovinkih pa se krepko nagne in ob korekcijah z volanom tudi za želodec prav nič prijetno zaniha.

Ampak glede na motor v njenem nosu takšna nastavitev podvozja ni ne nepričakovana ne slaba. Avtomobil je pač namenjen počasnejšim križarjenjem.

Zamera dolgim gibom stopalk pride na dan tudi pri zaviranju, saj je zavorno moč dokaj težko natančno odmeriti, in ker v opremi Ambiente ni zavornega dodatka ABS, se lahko zgodi, da boste pri močnejšem zaviranju na cesti pustili črno črto. Treba je biti pazljiv, zato tudi nekoliko slabši rezultat pri naših meritvah zavorne poti. So pa zavore dokaj odporne proti pregrevanju, tako da jih ne utrudi nekaj zaporednih zaviranj z večjih hitrosti.

In če se vrnemo na začetek: zamer ni veliko, in ker je oprema z oznako Ambiente bogata (v njej je praktično vse razen ABS in klimatske naprave), cena pa ugodna, je končna ocena jasna: razmerje (med tem, kaj avtomobil ponuja in koliko stane) je ugodno.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik