Škoda Octavia 1.9. TDI Elegance

Je že res, da je Škoda že leta 1998 Octavii osvežila podobo armaturne plošče, ki so ji poleg videza celotne plošče vključno s sredinsko konzolo spremenili tudi barvno kombinacijo. Tako je siv zgornji del armaturne plošče postal zaradi motečega odboja v prednjem steklu črne barve. Hkrati so tudi merilniki dobili črno ozadje namesto sivega.

Kasneje jeseni 2000 so popravki, ki so bili zopet bolj ali manj kozmetične narave, vključevali tudi zunanjost avtomobila. Takrat je Octavia namreč dobila čisto steklo na prednjih žarometih, spremenjeno prednjo masko in oba odbijača ter še nekatere očem bolj ali manj skrite popravke in dodatke, kot je recimo razširitev motorne palete. Toda brez bojazni. Spremembe niso bile tako korenite, da bi lahko rekli, da so pri Škodi naredili povsem nov avtomobil.

Tako ima Octavia poleg odličnega podvozja še vedno skoraj vso (očem skrito) tehniko sposojeno pri velikem očetu - Volkswagnu. Pod prednjim pokrovom se je v testnem avtomobilu skrival dodobra uveljavljeni 1, 9-litrski turbodizelski štirivaljnik z dvema ventiloma nad vsakim valjem in vmesnim hladilnikom zraka. Motor, ki ga v takšni obliki poznamo že 10 let in je svoje poslanstvo pričel v Audiju 80, svoje delo še danes zelo dobro in predvsem varčno opravlja.

Motor tudi pri -4 stopinjah Celzija okoliškega zraka mrzel ali topel steče brez predgretja, deluje odzivno in prožno že od vrtljajev prostega teka naprej, nato pa se mu pri slabih 2000 vrt/min ročične gredi pridruži še turbinski polnilnik, ki prožnost še okrepi in jo drži do približno 4400 vrt/min, ko turbini dokončno pojenja sapa. Še bolj kot prožnost agregata pa navdušuje njegova gospodarnost.

Tako je Octavia na testu v povprečju »pogoltnila« 6, 5 litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov, medtem ko je poraba v najslabšem primeru narasla na vsega 7, 5 l/100 km oziroma v najboljšem primeru (pri zmerni nogi in zgolj zunajmestni vožnji) padla na vsega 5, 5 l/100 km. Zelo spodbudni podatki, ki vam zagotavljajo zelo redke obiske bencinskih črpalk.

Tudi v kabini potnike in voznika razvajajo dobra ergonomija (netežavnost pri vstopanju in izstopanju iz vozila, namestitev sedeža, volanskega obroča in večine stikal), dovolj kakovostni materiali in obdelava, veliko prostora na prednjih sedežih in nekaj manj na zadnji klopi. Voznika bo motila tudi grafika merilnikov: pri tem še posebej izstopa merilnik hitrosti, ki je nad mejo 100 km/h zaradi 30-kilometrske delitve slabše pregleden.

Nekaj graje si zasluži tudi stikalo za odpiranje pokrova za točenje goriva. Moti namreč dejstvo, da lahko med vožnjo odprete vratca, ki pokrivajo mesto za dolivanje plinskega olja. Seveda lahko na cilju ali že med potjo preprosto stopite iz avtomobila in jih ponovno zaprete, toda človeška narava ni brez pomanjkljivosti. Eni pravimo pozabljivost. Zaradi tega obstaja velika možnost, da po prihodu na cilj preprosto pozabite na odprta vratca. Po drugi strani pa ima takšen tip pokrova za gorivo tudi prednost: ker pokrovček ne zahteva odpiranja s ključem, je tudi kasnejša kraja vozila s ponarejenim ključem (narejenim po modelu ključavnice v pokrovu za gorivo) manj verjetna.

Vrnimo se k prednostim Octavie, med katere štejemo tudi prtljažnik. Ta je ostal povsem nedotaknjen. V osnovi še vedno sprejme ogromnih 528 litrov prtljage oziroma ob podrtem naslonu zadnje klopi še zajetnejših 1328 litrov. Pri poklopljenih sedežih tvori hrbtišče naslona približno 80 mm visoko stopnico, kar pomeni kljub uporabnosti številnih litrov rahlo manj uporaben prtljažnik, kot bi ga imel prtljažnik s povsem ravnim dnom. Pri kombijevski izvedbi je možno to pomanjkljivost odpraviti z doplačilom za dvojno dno, kar pa pri kombilimuzini žal ni možno.

Glede na to, da se Octavia uvršča avtomobilski razred višje kot Golf, je povsem logično, da pričakujejo zadnji potniki dostojno sedenje z dovolj bogato odmerjenimi vzdolžnimi centimetri za njihova kolena. Na žalost pa je teh, glede na dolžino vozila in posledično uvrščenost vozila v višji razred zaradi sorazmerno kratke medosne razdalje, pri višjeraslih potnikih (nad 170 cm telesne višine) premalo.

Veliko bolje se Octavia obnese na cesti. Četrta generacija Volkswagnovega Golfa je že od vsega začetka slovela po odlični uravnoteženosti podvozja med udobjem in voznimi lastnostmi, ki jih je podedovala tudi Octavia. Na poti vas bo navduševalo udobje, ki ga zagotavlja zmožnost vsrkavanja vseh vrst cestnih neravnin, pri čemer le dolgi cestni valovi (zaradi kratke medosne razdalje) Octavio rahlo zazibljejo. Vendar nihaji niso preveč moteči, temveč le zaznavni. Enako dobro se Octavia obnese pri bolj adrenalinski vožnji na podeželskih cestah. Tam je nagibanje karoserije pri pretiravanju sicer očitno, a zelo dobri lega in vodljivost morebiten slab občutek zaradi nagibanja karoserije več kot izničita.

Ko se na koncu ozremo po avtomobilu iz sredine (po velikosti) Škodine ponudbe, seštejemo njene številne dobre lastnosti in od dobljene vsote odštejemo slabe, dobimo rezultat oziroma oceno prav dobro. Ta ugotovitev pa nam znova potrdi, da je Octavia še danes zelo dober avtomobil, ki bo svoje uporabnike navduševal z udobjem vožnje, dobrimi voznimi lastnostmi, v primeru motorja 1.9 TDI pa tudi s prožnim in, kar je še pomembneje, zelo gospodarnim motorjem. Škoda (oziroma VW): delo zelo dobro opravljeno!

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič in Saša Kapetanovič