Škoda Octavia 4×4 Combi SLX

Sramežljivost je baje lepa čednost. Kaj pa nasprotno? Tam iz Wolfsburga prihajata Bora in Passat. Tudi kot kombija. Tudi štirikolesno gnana. In z zvenečimi imeni: Syncro, 4-Motion.

Iz Mlade Bolesave prihaja Octavia. Tudi Combi. Tudi s štirikolesnim pogonom. S skoraj identičnimi tehničnimi značilnostmi. A s preprostim imenom: 4×4. A?

Gospodu Piechu je treba čestitati, saj neverjetno zvito krmari barko, na kateri vozi le nekaj platform, a toliko modelov, ki se med seboj nič ne tepejo. Ali pač? Pa pustimo statistiko. Škoda, kakršna je bila testna, je avtomobil, na katerega je vredno »vreči oko«.

Dolžinski razred je tisti, ki ga tudi v naši mali deželici počasi, a vztrajno že uvršča med družinske. Karoserijska oblika je ona, ki se kar uspešno bori z limuzinskimi kombiji v pogledu uporabnosti, prostornosti in končne ekonomije. In mehanika, katere večina delov nosi pečat ali odlitek »VW«, je porok za kakovost in zanesljivost. Paketu se na koncu, ko mu obesijo zeleno-črno-belo značko, reče Škoda, in vse manj je ljudi, ki jih to moti.

Pri nakupu avtomobila se posebej varčni Slovenci vse bolj oziramo na dve stvari: koliko stane sam avtomobil in kako mu potem, ko enkrat sežemo v nogavičko, pada vrednost na trgu rabljenih. Zdi se, da je prav Škoda v tem trenutku eden najboljših kompromisov med obema meriloma, in če že Škoda, potem Octavia. Če Octavia, potem Combi.

Ni lahko kar povprek trditi in navajati dejstva, ki niso dokazana ali sploh niso dokazljiva, ampak pri Avto magazinu smo prepričani, da je prav Octavia Combi najbolj skladno oblikovana Škoda. No, (še vedno) moti na oko prekratka medosna razdalja, in, no, tudi nova Fabia ni slaba. Pa kljub temu . .

Klasična oblika izkazuje tesno koncernsko sorodstvo. Oblika je še najbliže podobno velikim Volkswagnom, se pravi korektna, brez pripomb, a morda s premalo stilističnimi idejami. Najbolj izrazen je seveda prednji del, ki z zdaj značilno Škodino masko in s preprostima pravokotnima žarometoma učinkuje suvereno; kot da avtomobil sam natanko ve, koliko velja.

Resnica ni daleč: zdaj, odkar je Octavia tudi 4×4, je trditev, ki jo je nekoč izrekel stanovski kolega, da gre za najboljšo (prostorsko in mehansko) izkoriščenost te platforme, še dodatno potrjena. Več bi najbrž iz nje težko iztržili.

Pogon gre zdaj tudi k zadnjemu kolesnemu paru prek sredinske Haldexove sklopke, kar pomeni, da se navor na zadnji kolesi prenese le, ko se razmere (beri: torni količnik) pod prednjima kolesoma poslabšajo. Rešitev prinaša dobre in slabe lastnosti. Takšna Škoda ima še boljšo lego na cesti in točka, kjer utegne pogon odpovedati, je nedvomno više na zasneženi ali blatni strmini. In trebuh avtomobila je zdaj 20 milimetrov dlje od tal.

Toda vedite, da zraven vozite nekaj dodatnih kilogramov, kar vpliva na zmogljivosti in malenkostno tudi na porabo. In na prtljažnik. Ta sicer ostaja približno enakih mer, le da je zaradi dodatnih diferencialov nekoliko nižji; od dna do stropa je zdaj »le« še 830 milimetrov. Sicer pa je prtljažnik še vedno brezhibno obdelan, osvetljen, skoraj ravnih površin na bokih, z dodatno 12-voltno vtičnico, s kljukami za pripenjanje in z rezervnim kolesom pravih mer na dnu.

Žal je pomanjšanih mer po novem desno zunanje ogledalo, ampak na to se voznik sčasoma bolj ali manj privadi.

Teže je z motorjem, za katerega sicer velja, da je prijeten v počasnejših vožnjah in zato prijazen do voznika, saj v nizkih in v srednjih vrtljajih streže z dovolj navora, pa tudi precej tih je, je pa v tej kombinaciji opazno preslaboten za hitrejša potovanja in še manj pripraven za prehitevanja na cestah zunaj mest.

Čeprav tudi Octavia ni povsem brezhibno izdelan avtomobil, še vedno velja, da ponuja odlično kombinacijo udobja in ergonomije. Tudi tisti, ki radi sedijo nizko, bodo videli na merilnike in volanski obroč je izdatno nastavljiv v vse smeri. Potniški prostor ponuja vrsto (nekaj tudi, žal, le pogojno) uporabnih predalčkov in predalov, in ko vse skupaj položite na tehtnico, ostaja dejstvo, da Škoda Octavia tudi kot 4×4 velja za smotrno kombinacijo med avtomobilom in njegovo ceno.

Še vedno pa ostaja odprto vprašanje sramežljivosti: zakaj preprosto ime 4×4? Zakaj ne Syncro, zakaj ne 4-Motion? Da ob tem avtomobilu (in njegovi ceni) Volkswagni ne bi preveč zbledeli? Sicer pa ni pomembno; kdor je brez predsodkov in tehnično podkovan, se gotovo ozira za Škodami. S tole različico je obseg potencialnih kupcev še večji.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik