Subaru Legacy Bi-Fuel 2.0 SW

Skupno obema je vgrajena posoda za plin v predelu rezervnega kolesa. Pri Subaruju je ta namestitev logična zaradi povečljivosti kombijevskega prtljažnika, saj bi valjasta posoda za naslonom zadnje klopi to prednost povsem izničila.

Podobno je tudi pri Puntu, le da je tam smotrnost vgradnje torodialne posode za plin dodatno upravičena tudi zaradi prostorsko bolj skromnega prtljažnika, kot ga premore večji Subaru. Subarujeva posoda je bila 61-litrska, vanjo smo lahko natočili največ dobrih 49 litrov plina, v 42-litrsko posodo v Fiatu pa nam je uspelo natočiti več kot 80 odstotkov razpoložljive prostornine, natančneje skoraj 90 odstotkov oziroma 37, 5 litrov plina. S Subarujem smo z avtoplinom naredili največ 450 kilometrov, s plinsko napajanim Grande Puntom pa smo v najboljšem primeru prevozili največ 350 kilometrov.

Pri italijanu plin polnimo prek ventila, vgrajenega v spodnji desni del zadnjega odbijača, kjer je izpostavljen umazaniji, ki se nabira pod zadnjim desnim kolesom. Na drugi strani ima japonec točilni ventil vgrajen pod pokrovčkom bencinskega grla, kamor so vgradili tudi priročno odložišče za nastavek, ki ga je treba pred točenjem plina vsakokrat priviti. Vsekakor ena boljših in priročnejših izvedb na trgu, saj se je s tem močno zmanjšala možnost izgube nastavka.

V Subarujevi kabini delujeta stikalo za krmiljenje sistema in lučka za nadzor polnosti posode bolj serijsko kot pri Fiatu, saj so posamezne diode LED vdelane kar neposredno v plastične dele sredinske konzole ob prestavno ročico, kjer so tudi dobro vidne. Stikalo za preklop med gorivi je nameščeno poleg diod, v njem pa je tudi rdeča lučka, ki uporabniku prikazuje ročno izbrano delovan­je motorja na bencin.

Nasprotno ima Fiat vgrajeno dodatno stikalo rahlo zunaj voznikovega vidnega polja - levo ob volanskem drogu, zaradi česar je oteženo tudi odčitavanje količine plina v posodi in stanja delovanja sistema.

Zanimiva je tudi razlika v natančnosti oziroma enakomernosti svetenja diod, ki označujejo količino plina v posodi. Subaru je precej manj podvržen pretakanju plina v posodi, ki je posledica vplivov vožnje (vožnja skozi ovinke, pospeševanje, zaviranje), saj se pri manjšanju količine plina diode enakomerneje in bolj smiselno ugašajo. Na drugi strani pa merilnik količine plina v Grande Puntu močno niha, kadar je posoda delno polna. To pomeni, da mora voznik za kar najboljšo izkoriščanje razpoložljive količine plina v posodi preprosto spoznati plinski sistem in povprečni domet vozila s plinom ter polnjenje uravnavati predvsem na podlagi prevoženih kilometrov.

Sam preklop med bencinom in plinom je pri obeh mogoč kadarkoli med vožnjo - če je motor ogret, oba sistema pri vklopu plinskega režima počakata nekaj trenutkov, preden preklopita na plin. Razlika med sistemoma pa je pri načinu preklopa na plin. BRC-jev sistem v Subaruju opravi to tako, da voznik in sopotniki tega preklopa ne zaznajo, medtem ko Bedinijev sistem v Puntu preklop na avtoplin pospremi s sunkom skozi pogonski sklop, ki nakazuje, da krmilna elektronika ni zmožna hkratnega preklopa med posameznimi gorivi.

Ponovni vklop bencinskega sistema je pri obeh sistemih nezaznaven, pri čemer štejemo obema v dobro tudi dejstvo, da sta zmožna preklopiti med gorivi tudi, ko je motor v prostem teku, saj to (predvsem pri preklopu na plin) ni značilno za vse sisteme.

S stališča porabe goriva na enoto prevožene poti je gospodarnost pri vožnji na plin pri obeh avtomobilih okoli deset do 15 odstotkov slabša kot pri vožnji na bencin, kar pomeni, da se nahajata v povprečju. Človeška čutila upada zmogljivosti med vožnjo sicer pri nobenem od testirancev ne zaznajo, a to ne pomeni, da ni prisoten. Primerjava zmogljivosti z natančno merilno opremo je namreč pokazala opazen upad, vendar pa o natančnem odstotku znižanja ne moremo govoriti, saj bi morali za tako oceno oba avtomobila zapeljati na merjenje moči. Nekaj poskočnosti pri vožnji s plinom pa oba testiranca vsekakor izgubita.

Sistem Bi-Fuel v Subaruju bo vašo denarnico pri nakupu olajšal za poštenih 2.750 evrov, kar pomeni, da bi morali (če upoštevamo podatke o bencinski porabi 10 l/100 km in plinski porabi 11, 5 l/100 km ter podatke o cenah goriv - 1, 097 €/l za bencin in 0, 575 €/l za avtoplin*) prevoziti kar 63 tisoč kilometrov, če bi si želeli ‘povrniti’ stroške nakupa.

S Puntom, v katerega bi vgradili Bedinijev sistem in zanj doplačali 1.900 evrov (bencinska poraba 8, 5 l/100 km, plinska poraba 9, 8 l/100 km), pa bi za ‘odplačilo’ sistema morali prevoziti spoštljivih 51 tisoč kilometrov. To sicer ne bi smel biti problem, saj v obeh primerih govorimo o novih avtomobilih. Je pa res, da obstaja še druga izbira, in sicer naknadna vgradnja pri neodvisnih serviserjih, kjer je izbira med sistemi neprimerno večja in tudi cene so za nekaj sto evrov nižje.

Na trgu bi plinsko instalacijo za Grande Punta dobili za največ 1.500 evrov, medtem ko za Subaruja sistem ne bi smel stati več kot dva tisoč evrov. Obe ceni sta absolutno previsoki in prepričani smo, da je pri obeh mogoče tudi ceneje. S tem pa se potrebno število kilometrov do ‘odplačila’ sistema pri obeh pošteno zmanjša.

Peter Humar, foto: Aleš Pavletič

Test: Fiat Grande Punto 1.4 8V Dynamic (Plin) (2007)