S čim lahko prepriča v drugo?

Ko pogovor nanese na japonske znamke avtomobilov, se ljudem pojavijo mešani občutki: nekateri jih zaradi pregovorne vzdržljivosti in zanesljivega delovanja poveličujejo, drugi pa nanje ne stavijo kaj dosti. Predvsem zaradi oblikovne zadržanosti. A vseh vendarle ne smemo metati v isti koš. Sploh Nissana ne. Čeprav se povprečnemu slovenskemu kupcu znamka ne zdi kaj dosti pomembna, seveda ni tako.

Slovence je Nissan prvič zdramil z legendarnim modelom Sunny, potem se je zgodil Qashqai in seveda še mali Juke. Pred kratkim pa je svet pretresel spor znotraj naveze Renault-Nissan. Nissan je obtožil, Renault se je branil, glavni krivec pa je bil seveda Renaultov direktor, Brazilec Carlos Goshn, ki je tudi predsedoval celotni navezi. Nissan je na začetku grozil z izstopom iz naveze, pa se to nato, predvsem na srečo kupcev, ni zgodilo, a končnega epiloga vseeno še ni, saj je bivši direktor na begu, pogajanja in obtoževanja pa v zraku.

A raje se vrnimo k bolj veselim temam. Nissan je, kot že omenjeno, na začetku tega tisočletja oziroma natančneje leta 2006 avtomobilski svet obnorel z modelom Qashqai. Čeprav takrat ni znal nihče natančno razložiti, zakaj, je bil avto (pazite!) ne le mesece, ampak celo leta v številnih državah popolnoma razprodan. Qashqaia bi lahko celo označili za enega glavnih krivcev, da se je začel razcvet zdaj najbolj priljubljenega razreda kompaktnih križancev. Čeprav si te zasluge jemlje Juke.

A dejstvo je, da če se ne bi zgodil Qashqai, se verjetno ali pa skoraj zagotovo ne bi zgodil niti Juke! Saj poznate pregovor: Kuj železo, dokler je vroče? In slabih pet let po tem, ko je imel Nissan še vedno težave zadovoljiti vse potrebe po Qashqaiu, je svetu ponudil novo različico kompaktnega križanca. Hkrati pri Nissanu zagotovo ne bi oblikovno toliko tvegali, če ne bi imeli v žepu Qahqaijevega uspeha.

Z drugačno, za Japonce celo odbiti obliko so seveda stavili predvsem na mlade kupce, ki jih je v tistih časih Nissanu krepko primanjkovalo. Na začetku prodaje so si tudi zato postavili bolj skromne prodajne rezultate, a se je spet zgodil čudež – pričakovano številko 1.300 so na Japonskem v prvem mesecu prodaje presegli, saj so prodali več kot 10.000 Jukov. A razlog je bil sila neverjeten – čeprav so stavili na mlajše kupce, so bili tisti, ki so si ga omislili, večinoma zgolj mladi po srcu.

Hkrati pa Juke, katerega ime pomeni plesati oziroma s hitrimi gibi pokazati gibčnost, ni očaral samo Japoncev, temveč tudi preostali svet, vključno z Američani. Ti so v prejšnjem desetletju že začeli verjeti, da se da s točke A do točke B prepeljati tudi v avtomobilu, krajšem od pet metrov. In Juke je bil oblikovno dovolj nor, da so poskusili tudi z njim.

A vsega lepega je enkrat konec in zdaj, po skoraj natanko desetih letih, je čas za povsem novi Juke, za katerega lahko mirno zatrdimo, da ni več mladostno (oblikovno) nor. Puberteta je, kot kaže, za njim, zato se zdaj kaže v bolj umirjeni obliki.

Eden od razlogov, ki je prispeval k umirjenosti je žal tudi hišna pripadnost – vse več avtomobilskih proizvajalcev si namreč želi, da avto že na daleč razkrije, katere znamke je. Tudi zato so si avtomobili znotraj znamke tako zelo podobni. In posledično je novi Juke bolj podoben preostalim hišnim modelom kot predhodniku, predvsem s prednjim delom. Precej spremenjen pa je tudi zadek, za katerega bi lahko dejal, da je všečen in je zato moj najlepši del avtomobila.

Trditev, da gre za temeljito prenovo oziroma novo generacijo, podpira tudi notranjost. S prejšnjo ima malo skupnega, seveda pa več s preostalimi Nissani. A če to pomeni pridobitev za kupca, ne bomo pikolovski.

Notranjost, predvsem voznikov delovni prostor, je še vedno malce svojeglav, a precej manj, kot je bil ta v predhodniku. Predvsem armaturna plošča je v primerjavi s prejšnjo za uporabnika velika pridobitev. Včasih je veljalo, da bi japonske avtomobile najlaže prepoznali po količini plastike v notranjosti in prejšnji Juke tu ni bil izjema. Saj ne, da v novem Juku ni več plastike, a je ta bistveno bolj prijetna, hkrati pa ob njej v notranjosti najdemo tudi druge materiale.

Pohvaliti velja volanski obroč, ki ga je zaradi všečne oblike in debeline veselje sukati, hkrati pa ponuja številne gumbe, s katerimi si voznik zelo olajša vožnjo.

Levi del je namenjen upravljanju radia ali glasbe iz pametnega telefona ali kakšnega drugega predvajalnika glasbe, priključenega prek bluetootha, desni del pa je namenjen upravljanju pametnega tempomata, telefona in upravljanju varnostno-asistenčnega sistema. Seveda pa brez skrbi - Juke je tudi multimedijsko napreden in tako ponuja Apple CarPlay in tudi Android Auto.

Gledano v celoti, se zdi voznikov delovni prostor povsem spodoben, predvsem pa je bolj prostoren. V primerjavi s predhodnikom je Juke precej zrasel, kar je zaznati tudi v notranjosti. In da je novi Juke res bolj prostorsko radodaren, priča tudi podatek o velikosti prtljažnika – ta je od prejšnjega večji za kar 20 odstotkov in po novem ponuja 422 litrov.

Za marsikoga je srce avtomobila motor. V novem Juku izbire ni, saj je litrski bencinski motor edina možnost. Z njim želijo biti Japonci bolj ekološki, saj motor(ček) v ozračje izpusti manj škodljivih emisij, hkrati pa naj bi bil vsakodnevno bolj uporaben kot dizelski motor, predvsem pa tudi varčnejši. Ampak poudarek je na naj bi bil. Pogosta težava majhnega motorja je namreč njegova moč. Šibkost nato voznik kompenzira z odločnejšim pritiskanjem na stopalko za plin, posledica pa je seveda večja poraba goriva.

Kakorkoli, 117 'konjev' sicer ni malo, a čeprav motor poganja samo prednji kolesni par, litrski trivaljnik ne zmore čudežev. Poseganje po prestavni ročici je zato kar pogosto, je pa pri tem dobra stvar ta, da je ročni menjalnik natančen in lahko vodljiv. Hkrati pripomore k relativno ugodni porabi bencina. Ta ni čudežno majhna, a s povprečjem dobrih šestih litrov bo marsikdo zadovoljen, še bolj pa s porabo pri umirjeni vožnji (beri normni krog), ki je že za dodatni liter manjša.

Novi Juke žal oblikovno ni več tako poseben, kot je to bil njegov predhodnik. A časi so takšni, da mora avto v prvi vrsti prinašati dobiček in šele nato ugajati. Od slednjega se namreč ne da živeti, pa čeprav godi. Je pa večji, prostornejši in bolj odrasel, hkrati bo v tolažbo marsikomu pogled na cenik.

Težko bi sicer zapisali, da je Juke poceni avto, a je v primerjavi s konkurenti nedvomno zelo ugoden. Tako kot dodatna oprema, katere cena za nobeno posamezno komponento ne presega tisoč evrov. Še več, celoten Paket tehno, ki prinaša varnostni sistem Pro pilot z vključenim pametnim tempomatom, asistenco za vožnjo v zastojih ter običajne opozorilnike za vozila v mrtvem kotu ali za vozilom ter dodatno kamero okoli vozila, stane zgolj 1.500 evrov.