V tokratnem uvodniku sem mislil pisati le o predlogu spremembe zakona o pravilih cestnega prometa, ki predvideva nižanje dovoljene meje alkohola v krvi na le 0,2 promila.
Sprožil je ogromno polemik in tudi ljudske slabe volje in čisto na kratko: s takim predlogom, ki v resnici pomeni 'ničlo z malo varnostne rezerve' bi se strinjal, če bi bil del širše zasnovane korekcije zakona in delovanja policije v prometu, in to manjši del. Večji bi morale predstavljati nižje kazni za manj nevarne prekrške, veliko več nadzora (kar pomeni, da si bo lažje predstavljati, vsaj pet ali več nadzorov med Koprom in Mariborom po poti zunaj avtoceste) in veliko hujše kazni za alkoholizirane povratnike (kar pomeni kriminalizacijo takšnega početja z vsemi pripadajočimi posledicami). Ker tega ni, se ne strinjam.
Večino pisanja bom tokrat raje posvetil dogajanju v Formuli 1 na VN Kanade oziroma kazni, ki si jo je prislužil Vettel. Jasno je (treba je le pogledati posnetek iz avta in poslušati zvok motorja), da ni res tisto, kar je trdil: da ni mogel ujeti avta, preden je stisnil Hamiltona ob zid. Res je tudi, da so pravila jasna: ob vračanju na stezo mora voznik pustiti prostor za vsaj eno širino dirkalnika. Tudi tega ni storil in jasno je oviral in ogrožal Hamiltona, ki je moral zato zavirati. A vseeno: kazen je krepko vplivala na razplet prvenstva in vzela zmago dirkaču, ki je prvi zapeljal čez ciljno črto.
Se strinjam z odločitvijo žirije dirke? Se. Ker je Vettel kršil pravila, in strinjal bi se tudi, če bi njegova izjava, da avta ni imel pod nadzorom, držala. Pravila so pravila. Kaj pa, če bi žirija odločila drugače – da je šlo za dirkaški incident, ki se ga ne kaznuje? Tudi tu bi se strinjal z njimi, saj bi bilo to bolje za prvenstvo, gledalce in Formulo 1 na splošno. Odločitve za zeleno mizo niso nikoli dobre.
Kako bi se odločil sam? Kaznoval bi ga – in se pri tem zavedal, da je odločitev, ko človek na vse skupaj pogleda širše, verjetno pravilna, a slaba.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja