Bolj ko preskušam nove tehnologije, bolj začenjam ceniti stare vrednote.
Ford C-Max je idealna priložnost, da malce potožim. Bolj ko na mednarodnih predstavitvah poslušam o sodobni tehnologiji, recimo internetu in elektronski pošti v avtomobilu, bolj mi je vseeno, celo zoprno, ko zanemarjajo bistvo.
Zaradi mene bi lahko imel kar neposredno povezavo z astronavti na vesoljski postaji Mir, pa bi mi dobesedno dol viselo. Se staram? Mogoče. No, v bistvu se, prav tako kot vi, ki to berete. Če pa malce obrnemo ploščo, bi dejal, da se zavedam bistva avtomobila. Pri Fordu C-Maxu boste največkrat brali (ali poslušali), kako dobro je gretje vetrobranskega stekla, kako super deluje (pol)samodejno parkiranje in kako nobel izgleda odpiranje prtljažnika s pomočjo elektrike. Vse to je res, tehnologija postavlja udobje v čisto drugačno, še pred nekaj leti nepredstavljivo dimenzijo. Toda to ni srž avtomobila, to je le (serijska ali še najraje dodatna) oprema, ki sodobno kočijo nadgradi.
Osnova pa še vedno ostajajo motor, menjalnik in podvozje. In prav tu C-Max blesti, saj naravnost navdušuje s skoraj idealno kombinacijo udobja in natančnosti (beri: športnosti) vodenja. Pa še družinsko uporaben je. Zato ostajam tradicionalist in zato mi je C-Max všeč.
Da pa bi lahko tudi pri Fordu naredili bolje, dokazujejo stikala za tempomat (namesto gnezda pod levo zgornjo volansko prečko bi lahko sistem diskretno namestili v levo obvolansko ročico, kot jo ima Volkswagen) in premajhne tipke na sredinski konzoli.
Aljoša Mrak
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere