Alpe so krasne, čudovite. Jeseni, ob takšnem času, ko jih iz letala gledam pozno popoldan, tik preden sonce pade za veliko kroglo, se vršaci, pokriti s prvim snegom sezone, bleščijo v topli oranžni barvi.
Nekateri se ob misli na mraz zdrznejo, jaz pa se ob misli na smučanje in na vožnjo z avtomobilom po snegu razveselim kot otrok.
Ampak v čarobnosti teh Alp je tudi nekaj grotesknega. Čarovnija je tudi podla in kaže, da na delu niso bile le dobre, ampak tudi slabe vile.
Krožijo zgodbe, da so Kranjskogorčani vsakič sproti nejevoljni, ko zapade sneg, ker bo treba delati, da poleti v Planici do zadnjega dne visijo na nitki, po zaključku pa traja pol leta, da se opere vse perilo, in da je naš nekdanji sodelavec prodal kulinarični biser ter 'pobegnil' iz Podkorna, ker je imel od polen potolčene noge.
Podobnih izkušenj iz sosednjih dežel, s katerimi delimo to skalovje, nimam, vem pa, da so Avstrijci in Švicarji sposobni polomiti levo obvolansko ročico, da bi le dovoljkrat posvetili za vami z dolgimi žarometi, če se po avtomobilski cesti peljete 135 namesto 130 kilometrov na uro.
Kaj je v teh Alpah takšnega, tako duhamornega, pa tako radi jih imamo in tako ponosni smo nanje? Od kod ves ta gnev, nezadovoljstvo, jeza, zavist? Kaj te ljudi preganja v snu in budne, zaradi kakšne more se zbujajo?
Ta zaplankanost tudi mene ujame. Vsakokrat na predstavitvi kakega bolj globalnega avtomobila ugotavljam, da je svet velik, večji od naše deželice, in da so razmere v njem dostikrat drugačne, kot mi menimo, da bi morale biti.
Avtomobile (Slovenci) ocenjujemo tako, kot da so narejeni le za nas. A priori nastrojeni napademo vse, kar ni po našem merilu. Verjetno je še huje s prometom. Vsak ima seveda pravico, da si po svoji pameti ukroji svet, kakršen bi po njegovem moral biti, nima pa pravice tega svojega sveta vsiljevati drugim. Resnica vsakdana pa temu pravilu ne sledi; človek dobi vtis, da si vsak voznik poskuša na bližnjem prostoru okrog sebe ustvariti svoj svet, pri tem pa je sam policaj, ki poskuša z vsemi sredstvi, pa dostikrat ne le neetičnimi, ampak tudi nevarnimi, ta svet vzdrževati.
Tako ne gre.
Kar nerodno mi je, ko se peljem v enakem ritmu kot doma kje v krajih, za katere pri nas menimo, da so zaostali, in o njih govorimo s posmehom, pa tam ne srečam slabe volje – prej nasprotno: radovednost ali vsaj ravnodušnost, bolj ali manj vselej pa prijaznost in topel pogled.
Kaj je s temi Alpami tako narobe . . ?
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel