V meni živita dve osebi ali v novoreku: razdvojen sem kot slovenska politika. Sem kolesar in sem avtomobilist. S tem da v skladu s svojo spravljivo naturo ne sovražim kolesarjev, ko sem v avtomobilu, in ne preklinjam avtomobilistov, ko poganjam kolo. Goni in pusti živeti.
Moram pa poudariti, da sem kolesarski domobranec. Se pravi, da se s kolesom vozim izključno v okolici doma. Do točke A, B ali C in potem nazaj domov. Vedno sem občudoval ljudi s kolesi na avtomobilih, ki se odpeljejo v daljni kraj, snamejo kolo in potem raziskujejo okolico z vetrom v laseh.
Pandemija pa je tudi mene prepričala. V letu in pol sem spoznal vsak kolesarski kamen domačega makadama, vsak meter ob strani nagrizenega asfalta – in sprejel prelomno odločitev: tudi sam bom v skladu z modnimi smernicami sparil kolo in avtomobil.
Resnica je naslednja. Avtomobil je sposoben prevažati najrazličnejše tovore (kot vemo, tudi najrazličnejše ljudi) – le kolesa ne.
Najprej sem poskusil najbolj bazični princip. Podrta zadnja klop in tiščanje kolesa v nastali prostor. Kot bi kaktus poskusil potisniti v muf grajske spletične. Vse se zatika, maže in drgne. Nato sem poskusil s strešnim prtljažnikom. Težava je, ker sta pri hiši v skladu s slovensko folkloro dva avtomobila. Strešni prtljažniki za kolesa pa so od takrat, ko so standardizirali polnilnike mobilnih telefonov, najbolj nestandardizirana stvar na planetu. Za vsako posamezno znamko, za vsak posamezen model, hudiča, še za vsako posamezno barvo tega modela obstaja poseben strešni prtljažnik! Ali posebni nastavki za poseben prtljažnik. Razpredelnice proizvajalcev prtljažnikov za posamezne tipe avtomobilov so videti kot telefonski imenik japonskega velemesta.
Potem sem poskusil s kolesarskim prtljažnikom, ki ga namestiš na vlečno kljuko. Nisem ljubitelj vlečnih kljuk, zdi se mi, da kazijo estetiko avtomobilskega zadka. Oblikovalec je preživel mesece, da je vozilu oblikoval privlačen zadek, mi pa vanj zarinemo kovinski drog. A sem se pozanimal. In kljub dejstvu, da vnaprej določiš avtomobil, ki mu bo namenjen transport koles, sem se prebil do spletne prodaje teh naprav. Pa me je kmalu minilo, kajti kombinacija vlečne kljuke in prtljažnika za kolesa se je skoraj izenačila s tržno vrednostjo avtomobila. Predrago in grdo.
Med iskanjem rešitev, ki jih je na spletu vse polno, sem naletel na sistem, ki obljublja prenosnost, enostavnost, prilagodljivost in cenenost. Vse, kar potrebujem. Gre za prtljažnik ali kolesarsko platformo, ki se s sistemom trakov pritrdi na vrata avtomobilskega prtljažnika oziroma, kot rečemo strokovno pri hatchbackih, na peta vrata.
Malo sem se pozanimal in izkušeni kolesarski prevozniki so mi sistem odsvetovali. Pa sem trmoglavil, in ko je paket prišel, sem razumel, zakaj njihov odklonilni odnos. Iz škatel se je vsula mešanica cevi, trakov, vijakov, rešetk in gumijastih blažilcev. V sobotnem popoldnevu sem zbral cvet vaške tehnične inteligence in smo začeli. Za ljubitelje sestavljank ali ljubitelje rebusov in podobnega je zadeva idealna. Priloženi načrt je obljubljal miselne uganke v kombinacij z umetnostjo klekljanja.
Končno nam je uspelo preklemansko reč sestaviti, še nekaj prilagoditev in sistem smo pripeli za prtljažnik. Čudežno je delovalo! Namestil sem kolo, zadnja šipa se ni vdrla, na laku ni bilo sledov in odpeljal sem se na preizkusno vožnjo. Prtljažnik ni odpadel in ni povzročil verižnega trčenja na avtocesti. Sicer sem se naučil nekaj novega o avtomobilski aerodinamiki in njenem vplivu na porabo goriva, ampak rešitev, ki je preprosta, je lahko tudi učinkovita. Neverjetno v tem našem prekompliciranem svetu.
Od takrat odkrivam lepote hibridnega potovanja. Z avtom se podajam v deželo ob Muri in pridno sem prekolesaril divjino ob bregovih prekmurske lepotice. Njene mrtvice, loge in polja. Odpravil sem se proti morju in prekolesaril slovenski del Parenzane. Uživam v kombiniranju dveh in štirih koles. Stroja in naprave, dveh svetov, za katera ni nobene potrebe, da stojita vsak sebi, medtem ko se uporabniki enega ali drugega zmerjajo po internetnih forumih.
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja