FIA naj bi bila, tako je vsaj na papirju, demokratično združenje avtomobilskih združenj sveta. Ti naj bi volili njeno vodstvo - a očitno spet le na papirju.
Dejanj oziroma besed odhajajočega voditelja, diktatorskega Maxa Mosleyja (no ja, na diktaturo se pač mora spoznati, glede na to, da je bil njegov oče eden vodilnih angleških nacistov), si pač ne moremo razlagati drugače. Namesto da bi se kulturno (kake kulture očitno od Mosleyja res ni pričakovati) umaknil in izbiro novega šefa FIE prepustil včlanjenim organizacijam, si je enostavno izbral novega kandidata, ki naj bi nadaljeval njegovo uničevalsko poslanstvo.
Da je ta kandidat (še vedno) Ferrarijev Jean Todt, pravzaprav sploh ni presenetljivo. Todt je že s svojimi dejanji v F1 dokazal, da mu je vseeno za pravila in moralo - pomembne so le zmage ali - kot v tem primeru - oblast. Zato sta se z Maxom očitno dobro ujela in nič čudnega ni, da je svoj lonček takoj pristavil tudi eden najbolj 'politikantskih' dirkačev vseh časov - Alain Prost. Da
je bil odličen dirkač, je jasno, da pa se na vodilnih funkcijah ne znajde najbolje, je dokazal s polomom svojega moštva v formuli 1. Ampak nič hudega, če ne zna, pomembno je, da je 'naš', si verjetno misli Todt.
In ker glasovanja na skupščini FIE nimajo kaj dosti s pravilnimi odločitvami, s tistim, kar naj bi koristilo FII in njenim (ne le športnim) programom, temveč bolj z osebnimi kalkulacijami, kaj se bo komu splačalo (kar je s podporo Mosleyju po njegovi taboriščno-seksualni sramoti dokazala tudi AMZS), je prav možno, da se bo diktatura v FII nadaljevala.
Doslej edini resni (in ta hip tudi daleč najboljši) protikandidat Jeanu Todtu, nekdanji as v reliju, evropolitik in človek jasnih načel Ari Vatanen, je na vsako sramotnost početja Mosleyja in Todta sicer opozoril (in podpirale naj bi ga tudi najpomembnejše in največje organizacije, od ameriške AAA do nemškega ADAC in španskih klubov), a vprašanje je, ali bo to dovolj, da prevlada v svetu z lastnimi interesi podprtega, občasno skorumpiranega glasovanja . .
Sicer pa: vse diktature so enake in po navadi pomaga le revolucija.
Dušan Lukič, odgovorni urednik
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere