Debelo bi se zlagal, če bi zapisal, da sem komaj čakal prvo letošnjo dirko v Sloveniji. Žal so mi domači nastopi že nekaj let bolj v breme kot v zadovoljstvo. Natančneje, zadnjič sem se zares veselil dirke na Rogli (leta 2008), ki pa se je, kot kaže, za vedno poslovila od domačega in tudi avstrijskega državnega prvenstva.
Le stežka se sprijaznim z dejstvom, da so časi, ko so bili slovenski organizatorji dirk primerljivi ali celo boljši od tistih v tujini, za nami. Želim verjeti, da gre le za trenutno krizo in da bom znova visoko dvignjene glave gostil sotekmovalce iz tujine.
A klavrna podoba dirke v Sevnici mi ne da miru. Le 35 dirkalnikov in 20 starodobnikov nikakor ne kaže realne podobe slovenskega gorskega avtomobilizma (vsaj upam). Navdušenost g. Janka Rezca, ki že 13. organizira sevniško dirko, zelo spoštujem, žal pa to ni dovolj za vrhunsko športno prireditev.
Ko potegnem črto, gre, kot vedno, za kopico malenkosti, pogosto tudi takšnih, ki niso povezane z dežurnim krivcem – denarjem. Od neposrečeno izbranega termina (istočasno sta bili dirki v Avstriji in na Hrvaškem pa še kje) do neprijaznih varnostnikov, ki ti dvignejo 'pokrovko' že navsezgodaj. Ko piko na i doda muhasto vreme, ki prežene tudi najzvestejše gledalce, je dirkaški konec tedna vse prej kot v zadovoljstvo.
Pa vendar ima domača dirka svoj čar in stopiti na zmagovalni oder pred svojim občinstvom je vedno zelo prijeten občutek.
Jasno, prej moraš zmagati, kar meni letos v Sevnici ni bilo namenjeno. Moral sem se zadovoljiti z novim rekordom podaljšane steze, ki sem ga ujel še pred začetkom dežja, medtem ko sem se v preostalih dveh nedeljskih vožnjah na mokri in zelo spolzki stezi bolj bojeval za preživetje kot pa zares dirkal. Tri različne asfaltne podlage, med katerimi je bila seveda najnovejša najbolj drseča (! ), mi niso dovolile nobenega užitka v vožnji.
Ampak c'est la vie (dirkaško)! So dirke, ki jih vedno znova rad podoživljaš, in so dirke, ki jih poskušaš čim prej pozabiti. Letošnjo Sevnico bom vsekakor poskušal popolnoma izbrisati iz spomina.
Kljub temu ni bilo vse tako črno, kot je morda videti na prvi pogled. Spodnji del podaljšane steze je pisan na kožo hitrim dirkalnikom, direktor dirke Ferdo Poberžnik s svojo sodniško ekipo je (znova) z odliko opravil zahtevno delo, prizadevanja naše panožne zveze AŠ 2005 na medijskem področju pa so očitno obrodila sadove: dirko so obiskali in o njej poročali novinarji vseh največjih slovenskih medijskih hiš. V ponedeljek smo bili celo počaščeni z odlično, desetminutno TV-reportažo na nacionalni televiziji!
P. S.: Ne upam si niti pomisliti, koliko življenj je odnesel drseč slovenski asfalt, ki je pogosto, tudi ko je suh, bolj spolzek od denimo avstrijskega v dežju! A vedno je lažje ugotoviti neprilagojeno hitrost in stopnjevati represijo kot pa poiskati prave razloge za nesreče. O tem (morda) kdaj drugič. Hm …
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)