V Evropi še nisem videl nezadovoljnega Japonca. No . . Načelno se bolj ali manj srečujem s tistimi, ki so tu poslovno – za daljše obdobje kot vodilni v podjetjih njihovih blagovnih znamk ali le na 'obisku' ob predstavitvi kakega japonskega avtomobila v obliki strokovnjaka za razvoj določenega področja. Ti so zadovoljni.
Japonci so drugačni. Od nas. Otok je dovolj velik, da je lahko bil zadnji dve tisočletji samozadosten, in dovolj daleč od celine, da ni bilo pretiranih migracij, tako da se je na njem razvila samosvoja kultura. In zadnje stoletje je prineslo dovolj tehnike, da se je znanje uspešno prenašalo v obe smeri. Ker so, kot vemo že pregovorno, zelo pridni, so pač tam, kjer so.
Mednarodna podjetja delujejo drugače kot slovenski espeji. Ne sicer vsa po enakem kopitu, je pa vzorec prepoznaven. Če imajo na nekem trgu interes, tam ustanovijo podjetje in na vodilne položaje postavijo svoje ljudi.
Ko je v Slovenijo prišla Toyota, je, jasno, postavila Japonca na vrh svojega podjetja. Dvakrat, morda trikrat sva se srečala, bolj ali manj le na »dober dan«, pa mi je potem kasneje (recimo četrtič) na salonu v Ženevi skoraj padel okoli vratu od vzhičenosti, da me je srečal. Deloval je iskreno in pristno. In vselej je imel na obrazu nasmešek, razen ko se je bližal konec njegovega mandata. Slovenija mu je menda izjemno prirasla k srcu. Najbrž ni dobro razumel naših politikov.
Oni dan sem imel čudovito priložnost spoznavati 560-'konjski' japonski avtomobil od znotraj navzven. Inženirji, skupaj z vodjem projekta, so kot napete strune čakali, da jih kdo kaj povpraša, potem požirali moje besede in smehljaje ter vzhičeno odgovarjali. Ni jim bilo ma, da je naš dvomilijonski trg marginalen – upoštevali so me enako kot nemškega ali ameriškega novinarja.
Brez imen seveda ne bo šlo. Masahiro Tadžima, šef Summit motorsa v Ljubljani, je prav tak. Ko sva se pred leti srečala v Kranjski Gori, nisva mogla skrajšati debate o amaterskem filmu in (tudi profesionalni) fotografiji. Njegova in moja tehnika, objektivi, zaslonka, piksli . . Vse ga je zanimalo, mene pa tudi malce zabavalo, ko sem mu razlagal japonsko tehniko fotoaparatov.
Kakorkoli obrnete njihovo dobro voljo in zadovoljstvo, ti ljudje so v neki točki vsakdana zagotovo osamljeni, četudi imajo tu družino. Tadžima si čas krajša po svoje: je član aerokluba iz Lesc in med konci tedna leti. S svojim skoraj deškim izrazom na obrazu je tudi po x-ti ponovitvi preleta naših Alp radovedno in, jasno, z nasmeškom pogledoval zdaj sem, zdaj tja. Kot da vsakič opazi nekaj novega.
Svet 'egzekjutivov' (vodilnih) je krut. Obstaja le posel, in če padeš v ta krog, izhoda (skoraj) ni. Japonci imajo to srečo, da se v Evropi (očitno) dobro počutijo in so že zato pretežno dobre volje.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja