Kako bo prirejanje motorne elektronike v Volkswagnovih dizelskih motorjih z oznako EA 189 vplivalo na celoten razvoj avtomobilskega trga v Evropi, je še vedno nemogoče predvideti. Podatki nekaterih institucij, ki so izpuh in različne sestavine v njem pri različnih avtomobilih merile, še preden je izbruhnila afera Dizelgate, kažejo, da so predpisane vrednosti zelo daleč od realnosti!
Da je nekaj narobe s sistemom merjenja normne porabe goriva pri avtomobilih, je znano že kar precej časa. Pogoji so bili zelo neprimerni in izdelovalci so jih lahko s svojo tehnično iznajdljivostjo še bolj prilagajali v svojo korist. Nemški ADAC je tako že od leta 2003 objavljal svoje meritve izpustov nevarnih snovi z ECO-testom. Na leto so preverili okoli 150 modelov. Te meritve so drugačne, kot je sicer za ugotavljanje nevarnih izpustov predpisan test po evropskem standardu NEVC (novi evropski vozni cikel, angleško NEDC, nemško NEFZ). Od leta 2012 je ADAC svoj test še dopolnil z vrednostmi o izdelavi goriva (well-to wheel) in po novem predlogu OZN za enotni, še neuveljavljeni svetovni test za avtomobile z oznako WLTC. Rezultati so že dolgo znani. Odstopajo od tistih, ki jih uporabljajo tako avtomobilski izdelovalci kot evropske in državne institucije za homologacijo avtomobilov.
Da so se pri Volkswagnu temeljito ušteli, ko so s prevaro hoteli doseči svoje kratkoročne cilje boljše ameriške prodaje, je seveda že jasno. Koliko jih bo stala takšna nespametna podjetniška odločitev, najbrž ne ve še nihče. Saj tudi sploh še ne vemo, na kateri ravni v podjetju je bila sprejeta. Podatki svetovnih finančnih institucij govorijo o škodi v višini 40 ali 50 milijard evrov.
Približno tolikšni naj bi bil letni izdatki za konstruiranje in razvoj v skupini Volkswagen. Z njimi okoli 40 tisoč inženirjev in tehnikov išče nove najboljše rešitve za avtomobile (upajmo, da ne več bližnjic mimo zakonov).
Da bo zdaj treba nekje najti denar za pokritje škode, je tudi vsem jasno. A finančni analitiki večinoma menijo, da bo to Volkswagen zmogel in mu ne preti najhujše – propad.
Česa takega tudi nemško okolje ne bi dopustilo. Najpomembnejši zaposlovalec v nemški zvezni deželi Spodnji Saški bi zagotovo dobil vso politično podporo.
Drugače pa je z dizelskimi motorji. Če verjamemo ECO-testom ADAC, bodo imeli motorni tehniki v večini avtomobilskih tovarn s pripravo dizelskih motorjev na realne testne norme tako velike težave, da je vprašanje, ali bodo dizli še vzdržni.
Pri Volkswagnu še vedno iščejo rešitev za primerno popravilo skoraj 11 milijonov dizlov. Evropske institucije pa v nekaj mesecih tudi ne bodo spremenile standardov za dizle. Drugače pa bo na dolgi rok.