Človeku, ki je prototip sožitja med naravo in tehniko, se kar milo stori: zvončki in trobentice, flora oživi, zadiši in iz garaž se pripeljejo motoristi. V trumah. Da jih avtomobilisti vsakič znova pozabijo, spomni kaka smrtna nesreča, in da se motoristi ne spomnijo takoj vseh pasti motociklizma in pozabijo na zimsko otopelost, spomni kaka druga smrtna nesreča.
Ampak razen slovenske cestne smrtne statistike to (žal) nikogar ne zmoti preveč. Ali pač? Kakorkoli že, kdor želi videti razstavo slovenskega motociklističnega stanja, se mora odpeljati čez planinske ride in naprej do Postojne na tamkajšnji OMV. Ta subkultura je v zadnjih 20 letih tako napredovala, da se ji ni treba sramovati pred Evropo.
Toda le v tehničnem smislu. Skupaj s floro in bolj ali manj čudovito, očem odkrito tehniko (ter dizajnom pri samostvaritvah) se namreč pojavijo tudi ekscentriki, ki – kot po navadi, in ne le tu – mečejo slabo luč na celotno moto populacijo.
En in ne ravno nezanemarljiv del te subkulture je na svoj dvokolesnik namreč tako ponosen, da pozablja, da je ta širok le 70 centimetrov. Toliko širok ni le na cesti, ampak tudi v mirovanju. V času, ko je parkirno mesto v prestolnici vredno zlata, se najdejo pacienti, ki se nonšalantno naslikajo na dvometrskem (v širino) parkirnem prostoru, razjahajo, zaklenejo konja in – adijo. Takole razmišljam: če jih ni pod častjo se voziti mimo kolone tu in tam, kako da tega ne udejanjajo tudi v mirovanju. Če niso ravno nesramno zabiti (in parkirajo recimo pred vhodom v trgovino), jih namreč nihče ne preganja, če teh 70 centimetrov širine zložijo ob stavbo, na pločnik. Kaj neki porečejo na to psihologi . .
Iz prve roke vem, da je vožnja motocikla neprimerljiv užitek. Dve kolesi in 1, 3 kilograma na 'konja' ne morejo ponuditi drugega kot čistega adrenalina. Če seveda to obvladaš. Ampak kot je že davno zakoličil neki Gauss, obvlada le peščica, drugi so povprečneži. V praksi je to videti takole: od ovinka do ovinka poln plin, v ovinku 'pa-pa-pa-pa' (plina ravno toliko, da motor vzdržuje neke nizke vrtljaje).
Okej, nič hudega. Vsak ima seveda pravico do svojih užitkov. Ampak kaj pa, če tega motociklista dohiti avtomobil? Na podlagi zapletenih fizikalnih zakonov je v takšnem primeru jasno, da je avtomobilist v povprečju hitrejši. Toda – pri pospeševanju se avto z motorjem niti pod točko razno ne more kosati in ti drugi moto ekscentriki pogosto poskrbijo, da avtomobilist za njim izgublja živce.
Potem to preraste v osebno žalitev, rokavica pade, dvoboj se začne.
In potem, če se sestavijo še zvezde in planeti, nekdo pade. In verjemite, da to ni avtomobilist.
In potem nekje v neki črni kroniki pišejo slabe stvari.
Je tega treba?
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere