V konkurenci 180 dirkačev iz 12 evropskih držav sem bil odličen deseti! Hm . . sliši se še kar dobro. Rad bi dodal (kar je navada večine naših športnikov), da sem izjemno zadovoljen z doseženim in da je to zares izvrsten dosežek. Pa tega ne morem povedati! Resnici na ljubo rezultat niti ni tako slab, kolikor sem z njim nezadovoljen.
Ampak vrnimo se korak nazaj za lažje razumevanje. Dirka v Rechbergu je ‘avstrijska Ilirska Bistrica’ - vrhunski športni dogodek, ki že 35 let vsak zadnji konec tedna v aprilu privabi najboljše gorske hitrostne dirkače iz vse Evrope in približno 25.000 gledalcev. Letos je bila konkurenca izjemno močna (24 formul in prototipov), od trenutno najboljših dirkačev pa je manjkal le Francoz Regal.
V Rechberg sem odšel z velikimi pričakovanji, čeprav je bil dolg zimski premor le prekratek za kakšen teden – moja formula je prišla z rednega servisa na Slovaškem naravnost na dirko in še ves petek in del sobote smo mrzlično pripravljali avto za nastop! Kot vedno nam je uspelo. Sedaj je bilo vse v mojih rokah! Vedel sem, da se moram hitro prilagoditi nekoliko drugačnim prestavnim razmerjem in nastavitvam podvozja, zaradi odličnega poznavanja proge pa nisem dvomil, kako hitro bom ujel pravi ritem.
Potem so se začele nizati napake. Prvi dve vožnji sobotnega treninga sem odpeljal na starih gumah (takoj po tem so končale v smeteh! ), na katerih se je dirkalnik obnašal izjemno nepredvidljivo. Z novim setom gum na zadnjem treningu je bilo veliko bolje in začel sem dobivati nepogrešljivo zaupanje v reakcije avtomobila. Tudi sedmo mesto, doseženo na treningu, je bilo spodbudno – vedel sem, da imam dovolj ‘rezerv’ za uvrstitev na stopničke.
Prvo vožnjo nedeljske dirke sem začel zelo agresivno. Preveč agresivno! Dva večja zdrsa zadka na izjemno hitrem delu proge sta me vrgla iz ritma in do cilja sem le še spremljal (ne)predvidljive reakcije dirkalnika. Čas? ‘Odličen’ deseti!
Glede na to, da je bila razlika med šestouvrščenim in enajstouvrščenim manjša od sekunde, sem pred drugo vožnjo še upal na napredek proti vrhu.
In res, moja druga vožnja je bila odlična – vse do zadnjega zavoja. V njej sem ponovil lanskoletno napako in pretaknil prestavno ročico v ‘veliki’ prosti tek! Sekunda, dve, tri . . kdo ve, koliko sem izgubil! Vse je šlo po zlu, skoraj sekundo hitrejši čas kot tisti iz prve vožnje pa mi je bil le v posmeh.
No, biti deseti v Evropi v tako hudi konkurenci res ni sramotno, pomembneje pa je, da mi je ta dirka prinesla spoznanje, kako učenja še zdaleč ni konec, kako me čaka še veliko dela, predvsem glede psihične priprave (neprimerljivo bolj sproščeno vozim, če ni zraven, recimo, Vilarina ali Krajčija) in iskanja pravilnih nastavitev dirkalnega avtomobila. Se že veselim prihodnjih dirk, na katerih bom dobil priložnost poravnati račune s konkurenti!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Kazalo 10. številke Avto magazina
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja