Moja naslednja dirkalna postaja po 'pušioni' na prvi evropski diri v Rechbergu (glej prejšnjo kolumno) je bil avstrijski St. Anton, ki slovi po odlični organizaciji dirke ter po kratki, a izjemno hitri in tehnični stezi.
Na startu se je zbralo nekaj več kot 130 dirkačev, med njimi več kot 20 s formulami in prototipi, moji edini resni tekmeci pa so bili Slovak Krajči (drugouvrščeni v Rechbergu), vedno hitri domačin Hermann Waldy in večkratni nemški prvak, Švicar Steiner. Izvrstni dirkači, ki spadajo v sam evropski vrh.
Vsak izmed nas je bil sposoben zmagati, na tako kratki stezi pa odločajo desetinke, celo stotinke. V soboto smo imeli na sporedu tri treninge ter prvo izmed treh voženj dirke. Preostali dve sta bili na sporedu v nedeljo, seštevek dveh najhitrejših pa je odločil o zmagovalcu.
V soboto sem se ves dan počutil kot kup gnoja, pa niti ne vem, zakaj. Že na prvem treningu (z novimi gumami! ! ) sem se brezglavo podal na stezo. Delal sem napake, ki sem jih le stežka popravljal iz vožnje v vožnjo, in dnevni izkupiček je bil mizerno četrto mesto. Stotinko sekunde (! ! ) za Švicarjem, tri desetinke za Waldyjem in ogromno, debelo, frustrirajočo sekundo in dve desetinki za vodilnim Krajčijem! Poleg tega mi je nagajal power shift (sistem za prestavljanje s polnim plinom), a v svoji zmedenosti sem se tega komaj zavedal.
Nedeljsko jutro sem dočakal popolnoma prerojen. Pozabil sem na vse konkurente, na uvrstitev, na vse razen neskončnega užitka, ki mi ga lahko omogoči moj Reynard, če ga le z vsem srcem in vsem svojim znanjem poženem po stezi.
Že na ogrevanju sem bil, na še nekoliko vlažni cesti, hitrejši od Waldyja in Krajčija za debele tri sekunde, Švicar pa je bil le nekaj desetink pred mano. A to ni bilo vse, kar sem zmogel v nedeljo. Tekmovalna vožnja me je izstrelila na prvo mesto in vedel sem, da je to to in da ga lahko ohranim tudi po zaključni vožnji. Ne, nisem bil več tisti sobotni Vladimir, bil sem Vladimir, ki bo zmagal!
Ali naj rečem tisti Vladimir, ki bi lahko zmagal? No, moram tako napisati, ker se je (znova! ) zgodil razplet, ki bi se še v filmih B-produkcije zdel za lase privlečen. Le preberite: Švicar se odpelje proti cilju in doseže čas, s katerim bi ostal na četrtem mestu. Nemec za njim raztrešči svoj dirkalnik in za 30 minut prekinejo dirko.
Zdaj pride skoraj poetski presežek: modro nebo Niederosterreicha, ki je ves dan objemalo toplo spomladansko sonce in mu dovoljevalo, da s svojimi zlatimi rokami boža iz zimskega spanca zbujajoče se hribčke, naličene z nežno zeleno barvo v neštetih odtenkih, se je nenadoma vdalo temnim silam in grozeči, črni oblak je v hipu znesel svojo jezo nad spomladansko idilo …
V resnici pa je kar naenkrat začelo hudičevo deževati. Ali z drugimi besedami: zame je dirka bila končana. Za zmago sem potreboval dve hitri vožnji – sobotno sem zašuštral, nedeljska, ki bi lahko bila popravni izpit, pa je dokončno odplavala po vodi.
Krajči je že bil zmagovalec, Švicar Steiner, ki je ujel zadnje minute suhe steze in je odpeljal svojo tretjo vožnjo, pa me je za pičlo desetinko prehitel na drugem mestu. Ostala mi je le tolažilna, tretja stopnička.
In? Komu mar! V nedeljo sem bil najhitrejši, v nedeljo bi lahko zmagal. In to nedeljo sem zmagal! Vse skupaj (slab dan v soboto, srčni boj in užitek v nedeljo) pa me je spomnilo in opomnilo na bistvo mojega početja. Ne, ni dežja, ki bi to odplaknil!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja