Že cel teden so moje misli – brezvezne! Vlečejo me tja, kamor nočem, in rinejo v konfuzno in površno percepcijo, iz katere prihaja miselna diareja. In sredi tega pride čas, ko je treba napisati kolumno. Kako prikladno!
Ampak ni težave. Lahko pišem o organizatorjih domačih dirk, o tem, kako resno slovenski dirkači dojemajo svoje 'poslanstvo', o 'ljubiteljih' avtošporta, ki v varnem zavetju anonimnosti za računalnikom zdravijo lastne frustracije na račun drugih ... Ja, tem za kolumno je toliko, da se ti zmeša!
Nekatere ti celo odnesejo pred nosom. Tik po izkušnji z dvema samomorilskima kolesarjema, ki sta rinila pod kolesa mojega avtomobila, preberem odličen Luckyjev uvodnik na to temo. Tudi Ališič mi je ukradel nekaj idej. Denimo o politiki v povezavi s športom in možnostih, ki bi se odprle naši državici, če bi zmogli pogledati čez (avtošportne) planke. Pa ne, da ne bomo ...
Tudi Vinko je potencialni tat idej. Če hočem narediti kak izlet s področja avtošporta, pogosto trčim na njegove pronicljive in tehnično podprte ideje, ki jih tako zapakira, da nimaš kaj dodati.
Seveda, vedno so najbolj sočne teme z juga. Naši sosedje Hrvati, ki delajo »najbolje utrke u regiji, Europi, verovatno na svijetu a i šire« (najboljše dirke v regiji, Evropi, verjetno na svetu, a tudi širše), so neusahljiv vir dobrih kolumn. Če temu dodam tudi tiste malo bolj južne, ki so osvojili Evropo in so prav tako najboljši na svetu, potem je zabava lahko popolna.
Prav nič zabavne pa niso teme o avtošportu v slovenskih medijih. O tem bi lahko napisal celo knjigo! Denimo, na letošnjem 'reliju' v Ilirski Bistrici so razočarali tudi tisti novinarji, ki so svetle izjeme. Drugih tako in tako ni bilo zraven ... Kot običajno.
Na jugu pravijo, da ima vsak kdaj slab dan (svatko ima svoju žutu minutu) ... V prevodu: po 170 kolumnah je lahko ena tudi čisto brezvezna. Globlje analize lahko počakajo. Potem bodo še globlje.