Moje letošnje dirke so končane. Dirkaške strasti se (počasi) umirjajo, prav tako se počasi objektivizira moje osebno doživetje vsega skupaj ... Tako počasi, da še ni čas za pisanje o tem.
Lahko pa pišem o prometu kadarkoli, in nikoli ne bo dovolj. Ko se službena pot po skoraj tisoč kilometrih, prevoženih po 'koloniziranih' avtocestah severne Italije, ustavi le 50 kilometrov pred Ljubljano, se strgajo še tako močni živci. Kaj, hudiča, je narobe z nami, da celo tujci spremenijo svoj vozniški značaj, ko zapeljejo na teh nekaj sto kilometrov slovenskih avtocest?!
Pa začnimo s cestami. Na prvi pogled so enako dobre, celo boljše od, denimo, italijanskih, novejše so, dobro označene, solidno vzdrževane ... Potem pa se začnejo težave. Že s prvimi dežnimi kapljicami nezadosten oprijem asfalta in slabo odvajanje vode brutalno pokažeta zobe. Odkar ni več SCT-jevih aneksov, so tudi tovornjakarske kolesnice vedno globlje in vedno bolj polne vode – preprosta zamenjava voznega pasu je kar naenkrat tvegan manever!
Delne cestne zapore in preusmeritve prometa pa so zgodba zase in zdi se, da je njihov edini namen narediti čim večji in čim bolj nevaren prometni zamašek. No, zadnje čase opažam tudi pozitivne spremembe. Poletna prenova ljubljanske severne obvoznice je odličen primer, kako je treba delati, če odmislim stacionarne radarje in nebulozne omejitve na 40 km/h. Če bi bil cinik, bi dodal, da je treba ostati dosleden pri utečeni neumnosti. To povsem velja tudi za razvpiti in cenovno prenapihnjeni projekt desetletja – odstranitev nekdanjih cestninskih postaj. Verjamem, da nam bo uspelo ta gradbeni projekt svetovnih razsežnosti dokončati v rekordnem roku, ne prej kot leta 2020!
Ampak lepo bi bilo, če bi bile vsega krive le ceste. Pa niso! Večinoma smo krivi mi za volanom. Naši nekultura, nestrpnost, vse frustracije, ki priplavajo na površje z navideznim občutkom moči, ki nam ga (zmotno) daje močan stroj pod nami (avtomobil). Krivo je pomanjkanje tehnične kulture, teoretskega vozniškega znanja in – praktičnega vozniškega znanja. Ali ste že zavohali, da se bom na tem mestu (zagotovo 567.!) obregnil ob dirkališče, ki ga nimamo? Edini v 'civilizirani' Evropi.
Na tej točki mi običajno popustijo živci in se počutim, kot da bi se kregal sam s sabo v ogledalu. V državi, v kateri »hitrost ubija«, v kateri je divjanje enako dirkanju, v kateri že po definiciji nihče ni kriv za nič, v državi, ki ne potrebuje dirkališča in ki ni zmožna uvideti, da se večja varnost skriva v izobraževanju voznikov, v taki državi je in bo vožnja po avtocestah in vseh drugih cestah silno nevarno početje. Danes zame, jutri morda prav za vas!
No, pa je le precej manj stresno pisati o dirkah ...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja