Lahko mi rečete baba, lahko me zmerjate s počasnetom, lahko se mi rogate, ampak na avtocesti imam rad desni vozni pas. Spravim se tja gor, odprem radio, opazujem mimo bežečo pokrajino in razmišljam o minljivosti razdalj in časa. Take stvari.
In menda se mi je že kdaj zgodilo … Najprej senca, nato pošast iz otroških sanj. Tako približno je videti, ko te na avtocesti prehiti tovornjak. Nikoli ne bom pozabil! Med močnim nalivom sem se nekoč vračal iz severne Italije. V uporabi sem imel mičkeno Mazdo MX5. Tresel sem se kot šiba na vodi, v strahu, ali bo najprej popustila platnena streha ali oprijem zadnjega kolesnega para. In tovornjakarji so me imeli dovolj in so me začeli vsi po vrsti prehitevati. Bilo je, kot bi me z avtomobilom vred zaprli v centrifugo velikega pralnega stroja, in nekako sva se s tisto Mazdo potem prebila do domovine.
Ampak vsega tega je konec. Kamion me po črki zakona na avtocesti ne sme več prehiteti. Hkrati s tem pa me je zakonodajalec obsodil na prehitevalni pas. Moje desničarstvo je na avtocesti dokončno obsojeno na propad. Na desnem voznem pasu se je namreč zgradil zid. In glede na registrske oznake tam vozečih kamionov ga v študijske namene imenujmo vzhodni zid!
Kajti zgodilo se je to, kar se je moralo zgoditi. Z nezmožnostjo prehitevanja (kratki odseki, kjer je to mogoče zaradi dodatnega voznega pasu, so po navadi v hrib, kar zadostuje, da se naprej premakneta le tovornjak ali dva) se je hitrost desnega pasu spravila na najmanjši skupni imenovalec; to pa je prepočasi celo za defenzivca, kot sem jaz. Desni vozni pas je postal za osebne avtomobile domala neuporaben in obsojen sem na divjanje po prehitevalnem pasu, kar mi ni nič kaj po godu.
Ukrep je seveda vzbudil razprave in pomisleke, ampak poskušajmo mu priti do dna oziroma do bistva, ki po moje leži onkraj prometne regulative ali prometne politike.
Težava je v avtocesti. Najprej seveda v tem, da je obupno zastarela. Zastarela je bila že tistega trenutka, ko smo z osamosvojitvenim navdušenjem prerezali vse tiste rdeče trakove. Kdo ve, kaj so počeli prometni akademiki, da z vsemi tistimi doktorati niso predvideli spremenjenih prometnih tokov, ki so se imeli razliti po padcu berlinskega zidu.
Ampak nekako se je zgodilo, da si je potrošniška samozavest evropskega vzhoda za svoj vodnjak želja izbrala Koper. In je našo krasno novo, bleščečo avtocesto v trenutku njene otvoritve naredila zastarelo. Oziroma premajhno. Ukrepi, kot je prepoved prehitevanja, so le prekladanje revščine iz levega v desni žep, edina rešitev je tretji vozni pas od Lendave do Kopra.
Potem pa je tu še en vidik, ki pa še redke- je doseže fokus odločevalcev. Avtocesta je tudi preplet različnih stremljenj družbe. Za večino, tako tudi za kamionarje, gre za ekonomsko kategorijo, a hkrati avtocesta mnogim omogoča prostočasje, tistim redkim pravim voznikom celo še omogoča užitek v vožnji sami. In ne nazadnje: avtocesta je tudi socialna kategorija. Pa s tem ne mislim le na dejstvo, da se je vedno več voznikov izogiba, ker ne zmorejo nakupa vinjete, temveč imam v mislih nesrečne voznike, ki tvorijo zgoraj omenjeni vzhodni zid. Prepoved prehitevanja se je zarezala tudi v njihov socialni položaj, saj je skoraj sužnjelastniški odnos med delodajalci in vozniki mnogokrat odvisen od hitrosti prepeljanega tovora.
Koronski časi so problematiko nekoliko omilili, ampak nazaj v normalnosti bo zid iz hrumečih in pogosto smrdečih dizlov ter cerad in kontejnerjev močno zarezal v našo mobilnost. Ne le da je vožnja s tem mastodontom na desni strani klavstrofobična, upam si zatrditi, da bo postala tudi nevarnejša!
Vsem zafrustrirancem, testnim voznikom, nujnim primerom, voznikom začetnikom, ženskam, penzionistom in potencialnim dirkačem bo namreč ostal na voljo le še en vozni pas. Drugega smo položili na oltar boga logistike in prevoza.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja