Začetek dirkaške sezone je zelo relativna stvar. V resnici v dirkariji ni obdobja kislih kumaric: Francozi celo zimo uživajo na snegu (Andros Trophee), nekateri se že na silvestrovo odpravijo na južnoameriški Dakar, relisti, ki so itak vajeni vsega hudega, pa mazohistično trpijo na ledu zaledja kneževine.
Zato bi lahko uradno povedali, da je Miran Stanovnik odprl motociklistično sezono (že trinajstič), tudi letos, drugič zaporedoma, pa je avtomobilistično sezono odprl Andrej Jereb z nastopom na reliju Monte Carlo. Ta sicer ni več uvodna dirka svetovnega prvenstva, legendarni reli, ki je 'le še' v IRC-ju, pa zato ni izgubil veliko svojega blišča, zgrajenega na dolgoletni tradiciji.
Res je, da si nisem popolnoma na jasnem, zakaj Jereb 'rine' ravno na tako zahteven in nepredvidljiv reli. Osebno menim, da bi bil glede na pomanjkanje izkušenj veliko konkurenčnejši na suhem asfaltnem reliju – popolnoma pa razumem, kako močan izziv je za vsakega dirkača nastop v elitni konkurenci, tam, kjer se je pisala zgodovina relija.
Ravno tako razumem, kako težko je z zelo malo treninga in z omejenimi finančnimi sredstvi poseči v svetovni vrh in se uvrstiti med najhitrejšo deseterico. Zato z vsem spoštovanjem in z vso odgovornostjo trdim, da je Jerebova letošnja uvrstitev na 10. mesto relija Monte Carlo eden največjih uspehov slovenskega avtošporta sploh!
Nikakor pa ne morem razumeti prvega slovenskega nacionalnega športa – pljuvanja. Z gnusom in le 'po uradni dolžnosti' sem spremljal nebulozne komentarje na dirkalnih spletnih forumih. Vsako leto enako! Včasih se sprašujem, ali bi (v nekem paralelnem svetu) tudi slovenski prvak v formuli 1 bil deležen takšnega zaničevanja. Na žalost poznam odgovor – bi!
Seveda, tolažim se, da gre za glasne posameznike, bojim pa se, da je to dokaj slaba tolažba.
S tem, da Slovenija ne prebavlja zvezdnikov, sem se že zdavnaj sprijaznil, ob najnovejšem primeru Jereb pa me je zintrigirala neka nedoslednost. Miran Stanovnik, ki je ravno tako vreden vsega spoštovanja, ni tako osovražen. Celo pripravljeni smo poveličevati marginalne športe, kot so tek na smučeh ali metanje nečesa v daljavo . .
Ali smo res avtomobilisti črne ovce? ! Verjetno ne in verjetno (znova) vse skupaj gledam preveč osebno in preveč skozi prizmo čustev.
Kdo sploh želi biti zvezda? Če pustim ob strani bežno ter minljivo prijetnost ob tem, da te tu in tam kdo prepozna na ulici, je bistvo zvezdništva, da se s svojo prepoznavnostjo dobro prodaš in lahko delaš tisto, kar imaš rad in v čemer si dober. Ne, v Sloveniji ne funkcionira in se ne izplača! Sicer pa, komu mar, dokler smo entuziasti pripravljeni riniti z glavo skozi zid?
No, nekoliko me je zaneslo. Moja poanta je, da je letošnji warm up odpeljan in da so motorji že dobro ogreti za novo sezono. Jerebu in Stanovniku še naprej želim, da ostaneta naša ambasadorja, na katera smo lahko ponosni, tudi drugi se bomo trudili, da po najboljših močeh pripomoremo k razvoju avtomoto športa. Kdo ve? Morda se res nekoč zbudimo v paralelnem svetu, v katerem bo Slovenec sedel v kokpitu bolida formule 1 …
Ha! Ta je tako lovska, da celo jaz ne morem verjeti vanjo!
Vladimir Stankovič
DD (dirkačev dnevnik)