Hrčkanje imam menda v družini, ampak do neke mere je vsak človek vsaj delno zbiratelj nečesa. Kot mulci smo zbirali značke, znamke, nalepke, (avtomobilske) prospekte . .
Potem rezervne dele za mopede, potem kakšne osvojene točke in seznamu zbirateljstva najbrž ni hitro konca. Slišim, da nekdo v naših krajih zbira nalepke z banan in da je zbiratelj vsaj evropskega formata, če ne širše.
Nekega dne sem s predstavitve nekega avtomobila domov prinesel tudi bedž z mojim imenom. Bum, v škatlo z njim. Bedža ne dobimo vedno, le sem ter tja, morda na vsaki tretji predstavitvi ali še redkeje. Kaj vem, kaj sem imel v mislih; kaj bom z njim(i)? Z odgovorom na to vprašanje sem odlašal, dokler nista iz škatle nastali dve in potem tri. Gospa me je postavila na trdna tla: kaj boš s tem?
Res, kaj bom s tem?
Potem (spet mine veliko časa) se nekega dne lotim štetja: pri 200 sem nehal. Hitro in na oko izračunam: če jih je kakih 250, potem sem bil od časa pričetka zbiranja teh bedžev na 750 predstavitvah, in če skromno prištejem še čas, ko jih še nisem metal v škatlo, jih je – recimo – 1.000.
Tisoč naslovov, tisoč zgodb. Različnih, kolikor se da. Pa sem še niso prišteti naslovi testov in drugih člankov; pa naj še kdo reče, da se ponavljam(o) . .
Torej, bedži. Malo večja škatla zdaj stoji v pisarni. Pa nedavno srečam enega svojih vzornikov v tem poslu in klepetava; o starih časih, kaj bi drugega. Poslušam ga, požiram njegove besede, misli. Pravi, med drugim, da mu je za marsikaj žal. Nekaj časa, ko je bil še novinarsko aktiven, je zbiral bedže, vabila, menije z večerij in kaj vem, kaj še vse. In da je bil nekega dne zaradi pomanjkanja prostora prisiljen vse vreči v smeti. In da mu je zdaj žal. »Zbiraj, fant, boš videl, nekega dne bo to nekaj pomenilo, « je končal to misel.
Načelno je res: življenje ne bo veliko drugačno, do neke mere bo celo boljše, če se jih znebim. Po drugi strani pa – če jih obdržim, bo za vsakim bedžem, ki ga bom potegnil iz škatle, neka zgodba, neka poslovna pot, neki avtomobil, neka skupina ljudi, neko doživetje in na koncu neki članek.
Novinarstvo je tudi v splošnem, ne le na avtomobilistični sceni, zelo pestro. Zato bo, če bom škatli rekel zbogom, nekaj pestrosti izgubilo.
Ampak hej, saj so navsezadnje samo bedži.
Vinko Kernc