»Če očetje ne bi vozili v gnečah, se naši otroci nikoli ne bi naučili kletvic«

Med 21. in 25. avgustom bo v Ljubljani spet odmeval huronski smeh. Na gradu se bo namreč odvijal že tradicionalni Festival stand up komedije - Panč, na katerem se bo zvrstila kopica komikov, že v prvem večeru pa bo ljubljansko občinstvo s svojimi šalami zabaval tudi slovenski komik Uroš Kuzman.

Preberite še:

• To je sedem nenavadnih težav z avtomobilom. Kaj pomenijo?

Velenjčan, sicer doktor matematike, ki zna problematiko elektrifikacije transporta v trenutni dobi predstaviti tudi s precej praktičnimi matematičnimi dokazi, nam je postregel z zabavnim intervjujem, ki vas bo brez dvoma nasmejal - za uverturo v Panč.

Kateri avtomobili se vam iz stališča tehnologije zdijo bolj fascinantni – avtomobili z motorjem na notranje zgorevanje ali električni avtomobili?

Joj, nimam pametnega odgovora na to vprašanje. Meni se zdi najbolj neverjeten celoten razvoj. Od tega, da smo pogruntali, da so okrogla kolesa boljša od trikotnih, pa do tega, da neprestano tuhtamo, na kaj vse se da peljati – na paro, bencin, elektriko ... Res, prav vse nam je ljubše kot hoditi peš. Avtomobilska industrija je najbolj fascinanten dokaz za to, da je lenoba najboljše gonilo napredka. (smeh)

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Festival Panč (@pancfestival)

Kaj pa je po matematičnih izračunih po vašem mnenju glavna slabost električnih avtomobilov?

Račun je preprost. Povprečen blok ima 50 gospodinjstev in 2 polnilnici. Upoštevajoč, da za polnjenje porabiš več ur, se matematika ne izide. Ja, saj vem, če bi se znali dobro organizirati in polniti v primernih trenutkih ter bolje predvidevati poti, bi lahko dosegli marsikaj. Vendar pa so po mojih izkušnjah rešitve, v katerih predvidevaš spremembo navad ljudi, navadno račun brez krčmarja. Skratka, trenutno vidim to kot varčno opcijo za nekoga z lastnim dovozom, slehernik pa za zdaj še pogreša opcijo, da bi bilo polnjenje avta zanj tako preprosto, kot je na primer polnjenje telefona.

Kaj vam pomeni avto? Je le sredstvo za premagovanje razdalja ali v vožnji resnično uživate?

Živim v Velenju, poučujem v Ljubljani in Mariboru, nastopam povsod. Verjemite mi, ko pridem domov, nimam niti male želje, da bi naredil še dva kroga za svoj užitek. (smeh)  Zato je zame avto enako pomemben kot čevlji, ki jih zjutraj obujem. V prvi vrsti mora biti udoben, praktičen in dovolj lep, da me ni sram. (smeh) Veliko bolj cenim dober sedež in prostoren prtljažnik kot pa tiste podatke o pospeških in »cicimicijih« (kubičnih centimetrih), ki smo jih v mladosti brali z avtokart.

Imate morda sanjski avtomobil?

Ja, tak, ki se ne pokvari in ima reden servis usklajen z menjavo gum. (smeh)

Katero vozilo pa sicer vozite?

Volkswagen Touran. Ampak, prosim, ne vprašajte me, katerega točno, ker moram v tem primeru poiskati prometno dovoljenje. (smeh)

Bi znali kaj na avtomobilu popraviti tudi sami?

Na VW ne, ker je še v garanciji, zato skrbim, da ima uradne zapise v servisni knjižici. Na Citroenu, ki ga ima žena za poti po Velenju, pa sem že zamenjal žarnico, krtače na brisalnikih, dolil olje in podobne stvari. Vseeno pa se, iskreno, raje zapeljem do kakega kolega, ki je avtomehanik, in v zameno nato poinštruiram njegovega sina. Ker ne vem, zakaj bi se jaz ubijal s svečko, on pa z geometrijo, če si lahko oba prišparava nekaj sivih las. (smeh)

Koliko kilometrov z avtomobilom nanizate letno?

Okoli 30.000.

V kakšnem stanju je vaš avtomobil – zgledno pospravljen ali pa skladišče vsega mogočega na štirih kolesih?

V tem pogledu sem redoljub, ki pa ni mahnjen na čistočo. Otrokom vedno težim, naj vse, kar prinesejo noter, odnesejo tudi ven, tako da razen obvezne opreme v njem ne ostane nič čez noč. Priznam pa, da ga sesam le vsake toliko, ko pridemo s kakega tabora in je dovolj umazan, da to pritegne mojo pozornost. No, pa tudi takrat, ko sin prosi za žepnino, samo da v tem primeru ne sesam sam. (smeh)

Imate kakšno pravilo, ki se ga sovozniki morajo držati?

Moj odgovor bo zelo neekološki. Večino poti opravim sam, ker mi to najbolj ustreza in lahko avtomobil spremenim v pisarno – opravim klice, poslušam podkaste. Zato mi, kadar se peljejo z menoj, ustrezajo sopotniki, ki malce pokramljajo z menoj, a niso preveč gostobesedni. Predvsem pa ne maram 'pametovanja', kako voziti, kje parkirati - za to ima mandat samo moja žena.

Kdo je glavni didžej v vašem avtomobilu?

Sinova! Kdo bo imel telefon v roki in izbiral glasbo, je eden od njunih najljubših izgovorov za prepir. (smeh) K sreči sem ju navadil, da na daljših poteh poslušamo daljše vsebine. Torej pravljice in radijske igre, v zadnjih letih pa že tudi podkaste. Naši najljubši vsebini sta Antikviz Vala 202 in podcast A res tega ne veš?, ki ga ustvarjata Aleš Novak in Sašo Stare.

Kaj pa vas na cesti najhitreje spravi iz tira?

Jutranja gneča pri Lukovici, smer Ljubljana. Tam pogosto zašvicam, ker ne vem, koliko časa bo trajalo do Ljubljane in ali bom pravi čas v službi. Če bi mi nekdo ponudil opcijo, da vsakič, ko grem proti prestolnici, parkiram na Trojanah in se z vlakom odpeljem na Vič, bi jo zgrabil z obema rokama. Žal pa je tako, da so Slovenske železnice poosebljenje pregovora 'počasi se daleč pride'. (smeh)

Za kateri prekršek bi si najhitreje prislužili kazen?

Za nočne vožnje skozi trojanske tunele. Če bi mi nekdo sporočil, da že 10 let v njih merijo hitrost, bi moral prodati hišo. (smeh) Pa tudi za neredno uporabo smernika. Tu imava z ženo večne prepire. Ker jaz trdim, da smernik uporabiš le takrat, ko moraš nekomu signalizirati, kam greš. Torej, če si na cesti sam oz. je logično, kam greš, ti ni treba komplicirati z dodatnimi gibi. (smeh)

Katero je bilo najbolj nenavadno prevozno sredstvo, ki ste ga kadarkoli vozili oz. v katerem ste se kadarkoli vozili?

Reševalno po piku ose. Ker sem padel v anafilaktičen šok, je medicinski brat skozi mojo žilo skrbel, da je bila vožnja res adrenalinska. (smeh)

Kateri slovenski vozniški ritual se vam sicer zdi najbolj nenavaden?

To, da moraš nekoga, ki je na cesti naredil napako, pogledati, ko ga prehitiš, češ, »kaj ti ni jasno«. Ampak, saj veste, cesta je kot socialno omrežje, tam so vsi malce bolj pogumni. Ne nazadnje sem tudi jaz komu zabrusil kaj takega, za kar bi moral iti k spovedi. Ampak tako je, če očetje ne bi vozili v gnečah, se naši otroci nikoli ne bi naučili kletvic. (smeh)