Po zaslugi očeta in njegove družbe sem se že v adolescenčnih letih nalezel virusa, ki mu lahko rečemo starodobništvo, in zbolel za srednje težko obliko bolezni, ki bi jo lahko poimenovali vozni park.
Obkrožen s starodobniki na dveh in štirih kolesih pa sem razvil tudi čut, po zaslugi katerega precej strogo razlikujem stare motocikle od sodobnih 'retro bajkov'. Če že, potem imam raje prve. Drugi me v osnovi ne ganejo preveč. Prvič zato, ker vsak avtomobilist ali motorist v svoji sanjski garaži vidi modele, o katerih je fantaziral kot pubertetnik (in ti novi 'retro' motocikli opevajo čase pred mano), drugič pa zato, ker se mi zdi bolj viteško voziti starodobnika kot njegovo pomehkuženo, s sodobno navlako opremljeno reinkarnacijo.
Vendar v sodobnem prometnem tempu ter vsakodnevnem utripu časa, v katerem živimo, težko najdem argumente za podoživljanje romantike in opevanje ideje o davno minulih zlatih časih motociklizma, češ da si faca samo, če detajlno oponašaš Fonzija iz priljubljene ameriške serije Srečni časi. Preprosto zato, ker bi bilo neumno, da bi del popoldneva zapravil pod borovcem ob cesti, medtem ko bi se ukvarjal z nekim uplinjačem ali strgano žico plina, namesto da bi izkoristil možnosti, ki jo daje pristna mehanika v kombinaciji z zanesljivo elektroniko. Še bolj neumno bi bilo svojo glavo zaupati pogojno uporabnim zavoram starodobnika namesto vsaj z vidika zanesljivosti in varnosti bistveno boljšim zavoram in vzmetenju popolnoma novega motocikla. Priznam, mehanika Moto Guzzija menda nikoli ni veljala za vrhunsko, elektronika, ki jo premore ta testni V7, pa je v bistvu ena od bolj preprostih. Vendar se nam zaradi tega ni vredno razburjati.
Utopično bi bilo pričakovati, da se bo motocikel, katerega zasnova je na las podobna tisti izpred 50 let, danes obnašal kaj bolje kot nekoč. In če se poglobim v zgodovino, že takrat to ni bil ne vem kakšen stroj, le poglejte si Kawasakijevega Z-ja, ki je prav v teh dneh dobil svojo vrhunsko reinkarnacijo.Temu Guzziju kljub temu, da motor ni pretirano močan, med pospeševanjem še vedno nekoliko razteguje sprednje vilice. In čeprav je vzmetenje skupaj z zavorami neprimerno bolj zmogljivo kot nekoč, V7 Special še vedno poskakuje na grbinah in se ziblje pri zaviranju. Tudi tega, da se skozi ovinek odpelje kot kača, se človek hitro navadi. Moto Guzzi je pač tipičen primerek italijanskega izdelka iz tistega časa – za nekatere katastrofa, za druge dragulj. Ko se z njim naučiš živeti, ga začneš tudi razumeti. Pa kaj, če je prehiter vklop sistema proti zdrsu moteč, saj ga je mogoče izklopiti. Pa kaj, če žaromet sveti v tla? Pač zreš v temo ali pa ustaviš, zagrabiš in nastaviš. Pa kaj, če voda izpod koles zmoči noge vse do kolen? Saj ste vendar želeli nekaj 'retro'. Tako je bilo nekoč, torej izvolite.
Kljub zgornjim tegobam, ki pa še zdaleč niso vse s seznama, mi je v letošnjem poletju ta V7 zares zlezel pod porjavelo kožo. Bil je tisti, ki je bil v garaži vedno najbližje vratom. Vedno pripravljen. Za skok v mesto, za na večerjo v dvoje, pa tudi samo za nočni krog po soseski. Celo na črpalko sem rad zavil, ker se pokrovček tako seksi odvije in privije. Tudi na našem vzporednem testu 'retro' motociklov je bil prav ta tisti, ki me je najbolj očaral. Morda zato, ker je med vsemi motocikli iz svojega razreda najbolj podoben svojemu predhodniku. Morda pa zgolj zato, ker ga drugi niso imeli preveč radi. Kaj podobnega vam v bistvu ponuja samo še Triumph z modelom Bonneville. Ker gre za pravo stvar, in ne za trendni instantni 'pofl' za kupovanje imidža.
Bil je del mojega poletja in v teh dneh, ko okrog hiše cingljajo bradati dobrotniki, se ga rad spominjam. Pogrešam ga. To, da sem na vročem in svetlečem izpušnem loncu pridelal dve resni opeklini, mu štejem v plus.
foto: Saša Kapetanovič & Grega Gulin
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja