Ej, ampak varčen pa je, varčen, tale moped. Kot nalašč za Gorenjce.
Kadar nebo pokaže kanček usmiljenja do nas, ubogih motoristov, te dni za prevoz do Ljubljane uporabljam kar Torija. Greva lepo čez Planino, Čirče, Trboje, pa mimo novega golf igrišča pod Šmarno goro (čez rondo gre brez popuščanja plina), obujava spomine na nekaj dobrih žurov v Lipi, frajariva pred (bodočimi) miličarji v Tacnu in po približno 40 minutah od odhoda iz rodnega Kranja parkirava nekaj metrov od vhoda v pisarno sredi Ljubljene.
Ko je gužva, mi vožnja z avtomobilom vzame še več, nikoli pa manj kot pol ure, tako da kar se tega tiče, nimam kaj jamrat. Pa še malo požre, tole štiritaktno ropotalo: po 150 kilometrih je bilo treba doliti slabe štiri litre goriva. Takole na uč: 4 evre in pol za trikrat v Ljubljano pa nazaj. Đabe.
Ampak veste, Tori se mi zadnje dni zdi zaskrbljen. Dobil je namreč družbo, s katero se bo moral soočiti v strašnem primerjalnem testu. Tajvanski Tori ali poštarski Tomos? Pobiramo stave . .
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja