Ako vas je na to stran poslal najdi.si, ker ste iskali recept za češpljevo marmelado, lahko mirno kliknete 'nazaj'.
Popoldne sem za spremembo skočil na bicikel. Dvakrat, trikrat letno me zapelje na kakšno daljšo turo, sicer nisem nek bicikljist. S seboj sem vzel eno majico za preoblečt in zaradi temnih oblakov še nepremočljivo vetrovko, liter cedevite in sva šla. Na približno 1.300 nadmorske tja nekam pod Košuto. Sm se zašvicu ful.
Cedevite je že med vzponom zmanjkalo pa še želodec je začel tožiti, da je kosilo že porabljeno, zato sem se nazaj grede v Dolini ustavil pod češpljo in rabutal. Jebemtiš, so bile dobre. Čisto navadne češplje, celo manjše od sosedovih v Kranju, so teknile kot že dolgo ali pa kot še nikoli. Zakaj? Ker sem jih na nek način prigaral. 1:0 za narabutane češplje v borbi s pocukranimi energijskimi ploščicami, ki jih tokrat nisem imel.
Mularija (pisanje je namenjeno predvsem vam), zdaj pa k bistvu, če vas ni tole klobasanju o sadjarstvu in kolesarjenju že odvrnilo od čitanja. Povedati hočem, da imajo stvari svojo pravo vrednost takrat, če se je zanje treba potruditi. Več je potrebno garanja do osvojenega cilja, večja slast je na koncu (ki je ponavadi nov začetek) okušati sadove (dela).
Zato pa - če ste ali nameravate priti v najstniških letih do hudičevo drage RS 125 samo s teženjem starcem, ne boste pol toliko zadovoljni kot sošolec, ki je zato, da je v garažo pripeljal rabljenega Mita, moral dve leti zapored počitnice posvetiti točenju goriva in brisanju vetrobranskih stekel nemškim turistom.
Mogoče se motim, ampak nekaj bo pa že na tem.
Prijeten skok v nov teden!