Zdi se mi prav, da rečemo kakšno o pozdravljanju med kolegi motoristi ter o tem, zakaj ta manever ne bi smel biti na vrhu prioritet med vožnjo.
Zadnjič sem v motoristični fejstbuk skupini prebral, da je na cesti vedno več oholih motoristov, ki ne odzdravljajo, in da naj bi bil največji delež takšnih med vozniki BMW-jev, ki se nosijo (vozijo) še posebej visoko in so vsi ostali za njih bržkone nevredni dviga roke. Pa bi dejal, da se mi zdi takšno razmišljanje nebodigatreba, če ne celo škodljivo še bolj kot samo nepozdravljanje. Naj vam zaupam nekaj razlogov, zakaj vam prejšnji teden, ko sem na GS-u opravil kakšnih 2.500 kilometrov, morda nisem odzdravil.
1. Motoristov in motoristk nas je o-ho-ho veliko in vedno več. Ko na izletu sem ter tja srečaš somišljenika, si njegove prisotnosti na nasprotnem voznem pasu vesel, često pa je na lepo nedeljo enoslednih motornih vozil toliko kot avtomobilov, če ne več. Torej: pri tej gostoti moto prometa bi moral imeti na levi štrcelj balance našraufano umetno roko z rokavico, da bi tisto svojo, roko namreč, sploh lahko uporabljal v njeni prvotni nalogi.
2. Nadaljujemo lahko zadnjo poved prve točke: leva roka ima na motociklu svoj namen, dasiravno sem pred leti v Livornu spoznal enorokega nemškega motorista, ki je imel motocikel predelan tako, da je vse upravljal z eno samo roko, opravil pa je tudi dodatni preizkus pred državno komisijo, da mu je takšno vozilo uradno dovoljeno uporabljati. Šel je polagat ovinke na Sardinijo … No, pustimo izjemo – vsi ostali smo vajeni vožnje z obema rokama na krmilu. Saj ne, ne gre za trenutek ali dva s samo eno, ampak v nekaterih trenutkih, še posebej pri bolj dinamični vožnji, je fino imeti obe dlani tam, kamor sodita. Boste rekli – saj lahko samo dvigneš samo dva prsta?
3. E, pozor! Ščitniki krmila na R1200GS (in verjetno še pri katerem) so oblikovani tako, da NE omogočajo pozdravljanja z dvigom dveh prstov, saj to onemogoča precej na tesno postavljena plastika, ki opravlja svojo funkcijo – usmerja piš (mrzlega) vetra stran od prstov.
4. Na levi strani je poleg stikal za dolgo luč, smernike, tempomat, nastavitve vzmetenja in potovalni računalnik še en sila pomemben element – ročica za upravljanje sklopke. In enduraši smo take čudne sorte ljudje, da s sklopko in menjalnikom (pri bolj dinamični vožnji) radi čaramo še malo več, kot se to zdi nujno potrebno. In če nasproti vozečega motorista srečamo ravno pred zavojem ali v njem, obstaja velika verjetnost, da prsti leve roke čarajo s sklopko. Takrat se pozdravljati pač ne da.
5. Še nekaj: fino je, če smo med vožnjo osredotočeni na smer, kamor bi se radi peljali, in ne na nasproti vozeča vozila, ki jih naši možgani sicer zaznavajo v vidnem polju, a jim večje pozornosti ne bi smeli posvečati. To pomeni, da potemtakem niti ne opaziš, ali je nasproti vozeči motorist pozdravil, oziroma še bolje, opazovanje tega ne bi smela biti voznikova prioriteta.
Ne, ne želim, da se ne bi (več) pozdravljali, ampak da se, prvič, ne bi sekirali, ko vas nekdo ne pozdravi, in, drugič, da se ne bi na vsak način trudili iztegovati roke sredi vršiške serpentine. Konec koncev na motorju nisi zato, da bi ustrezal drugim, ampak da bi se imel lepo sam s seboj, s prazno glavo pod čelado.
Zdaj ste si že ustvarili mnenje, da sem vase zagledan motorist, ki se mu za vse ostale mirno je**. Pa ni čisto tako: pozdravim, kadar se mi to zdi primerno in varno. Pozdravim tudi kakšnega skuterista, še rajši mopedista; včasih mi spontano uide (pa ne v hlače) in brneče souporabnike ceste pozdravim kot kolesar, še najrajši pa dvignem roko ostarelemu koscu, ki za hip odvrne pogled s trave in pogleda proti cesti, ali pa kakšnega starejšega prebivalca Zemlje, ki sedi na klopci ob hiši in mirno spremlja dan. Pa srečno!
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel