Avantura kliče

Sredi februarja se čez dan temperature na Kanarskih otokih dvignejo tudi tja do 30 stopinj, jutra pa so še hladna. No, 'Kanarci' so znani po majhnih temperaturnih nihanjih, tam je večna pomlad; godijo evropskim upokojencem, ki svoje kosti na stara leta grejejo v prigaranih obrežnih apartmajih.

Avanturo smo startali na sosednjem, severnem otoku Lanzarote, kjer smo se spoznali z novim Versysom, ter se s trajektom prepeljali na Fuerteventuro. Na otoku Lanzarote je bil zadnji ognjeniški izbruh pred 200 leti in scenografija za naše fotkanje motocikla je bila hudo zažigalna. Ognjeniška, črna. Kawasaki je izbral odlično lokacijo za predstavitev novega Versysa – kače zavojev grobega asfalta z odličnim oprijemom se vijejo prek čudovite pokrajine. Vozim torej bogatejšo modelno različico SE, ki se od osnovne loči po obilju elektronike; ima denimo sistem nadzora delovanja agregata in šasije pred izhodom, v njem in pri izhodu iz zavoja KCMF (Kawasaki Cornering managemant Function), sistem proti zdrsu zadnjega kolesa Kawasaki Traction Control (KTRC) in, kar velja še posebej izpostaviti, nastavljivo elektronsko vzmetenje Kawasaki Electronic Control Suspension (KECS).

Tu so še trije možni načini delovanja agregata, bočne LED-luči, ki se vklapljajo v zavojih odvisno od nagiba, in bogat TFT-zaslon, ki ponuja tudi povezljivost s telefonom. Z njim lahko opravite določene nastavitve, možna je recimo prednastavitev načina delovanja agregata. Aha, in zadeva, ki je nepogrešljiva med milijoni zavojev: 'quickshifter'. Kulski je. Standardna verzija določenih elektronskih pomagal in opreme nima, zato je za nekaj tisočakov cenejša. Na Fuerteventuri so glavna domača žival koze in pri vožnji je treba biti previden – no, če bi morebiti odrgnil tisto inteligentno strupeno zeleno barvo, bi se 'rajsa' menda kar sama zalila. Tako pravijo Japonci.

Preizkušen agregat in svež dizajn

Ti štirivaljnega vrstnega agregata z nekaj več kot litrom prostornine in 88,2 kilovati (120 'konji) od predhodnika, prvič predstavljenega leta 2012, zadnjič spremenjenega leta 2015, niso kaj dosti spreminjali, vendarle pa v novem modelu elektronika nadzoruje mešanico pretoka zraka in goriva. Hideyuki Kato, projektni vodja, nam je v pogovoru zatrdil, da namenoma niso dvignili moči stroja. In veste kaj, tistih sto in še dve desetini konjev je tudi za nekoliko ostrejšo vožnjo čisto dovolj. Agregat ostaja tudi v novi izvedbi prožen, odziven, krivulja podajanja moči pa je precej linearna.

To se pri vožnji še kako pozna, skozi naselja z omejitvami hitrosti 50 kilometrov na uro se zlahka peljem pri nizkih vrtljajih celo v četrti ali peti prestavi. Pri izhodu iz naselja samo dodam plin in Versys spoštljivo in ne pregrobo šine v večji hitrosti. Pri tem pomaga tudi zelo mehka zdrsljiva sklopka, seveda če voznik ne uporablja 'quickshifterja'. Zavore so učinkovite in brez pripomb tudi po celodnevnem 'grizenju'. Veste, da je novega Versysa ostrorobih hišnih linij narisala ženska? Jiwon Seo je oblikovalka, tudi sama motoristka, ki je pri tem zasledovala živalski svet, predvsem žuželke – prosim, kar poglejte si sprednjo masko s parom luči!

Kaj pa pravi hrbtenica?

Po živahnem dnevnem tempu in po prevoženih kilometrih po večjem delu otoka smo se pišoči motoristični novinarji spopadli z novim izzivom: prenočiščem. Okej, ne bom dramatiziral, nastanitev smo imeli v tako imenovanih casarural, tradicionalnih hišah, nekakšnih haciendah, kmečkih turizmih, kjer udobje sicer ni na ravni hotelskega, je pa zato stik s tamkajšnjimi ljudmi in njihovo kulinariko toliko pristnejši. V ta namen so prav prišli bočna kovčka s prostorninama 28 litrov in centralni kovček, ki ima 47 litrov prostornine.

Tja smo spravili svoje kosilo v škatli (v nekdanji Jugi smo temu v vojski rekli SDO), ki smo ga užili kar ob poti, ter stvari, ki smo jih potrebovali za prenočevanje. Naša 'casarural' je nosila ime Casa Princess Armida, poslopje je staro več kot pol tisočletja in je ob katedrali v Betancurii, ki je bilo nekoč glavno mesto otoka, danes pa, kljub bogu za hrbtom, privlači turiste s šarmom in zgodovino. So pa v bližini super ceste za vožnjo.

Po odpeljanem dnevu na Versysu, kjer se v slogu 'adventure' potovalnika sedi pokončno, sem bil še vedno čil, hrbtenica me ni bolela, skozi ovinke in grob asfalt pa sem pod Araievo čelado preprosto – vriskal. In zato sta pršut z olivami ter tuna z domačim kuhanim krompirjem in zelenjavo pred počitkom v 'casirural' še kako godila. Čakali so me nov dan na Versysu, nova avantura in nov odmerek zelenega dvokolesnega užitka.