Motošport JE šport!

20. 9. 2010 | Matevž Hribar
Deli

Ne verjamete? O, pa je – in to eden izmed najbolj zahtevnih. V dokaz smo preizkusili, kako srce tolče na različnih dvo- in štirikolesnih rekvizitih na motorni pogon.

(Iz Motokataloga 2010)

Ideja za tale članek se je porodila, ko sem lani dan po Erzbergu v pogovoru potožil fotrovi teti, proti osemdesetim jo maha, da imam malo muskelfibra v rokah in hrbtnih mišicah. Pa me vpraša, ali sem dirkal s kolesom. Ne, ne, z motociklom (razlagati razliko med športnim kvadom in motociklom se mi ni zdelo smiselno), ona pa skomigne z rameni in našobi obraz, češ, kaj pa je to kaj takega …

Eden izmed pokazateljev, da se s telesom nekaj dogaja, je srčni utrip. Pulz. Za zadostno dobavo kisika in kaj pa jaz vem česa vse celotnemu telesu mora kri krožiti hitreje, in za to skrbi naše srce. To v mirovanju pri zdravem človeku bije s hitrostjo od 60 do 80 udarcev v minuti, ob obremenitvi pa do 200, s tem da s starostjo ta meja pada, približno pa jo lahko izračunamo po enačbi 220 minus starost. Pri 25 naj bi bilo torej obremenjeno srce spodobno udariti 195-krat. S pomočjo Garminovega zapestnega trenerja Forerunner 405, ki poleg utripa s pomočjo GPS-signala meri še hitrost in nadmorsko višino, sem odziv srca preizkusil med divjanjem z različnimi motocikli.

Prva postaja: dirkališče Almeria, južna Španija. Testirali smo Bridgestonove BT-003 RS in na voljo so bili vsi novi športni motocikli z letnico 2009. Yamahina R1 je bila najbolj vroč stroj tisti dan, in čeprav sem jo pred tem že vozil, je bilo treba še enkrat preizkusiti, kako se križna glavna gred obnese v primerjavi z drugimi superbajki. Povprečni pulz se je ustavil pri 164 udarcih v minuti, kar spada v področje aerobnega treninga za moja leta in sposobnosti, najvišji pulz pa je znašal 181 utripov. Točno vem, kje in kdaj, kar je bilo kasneje na računalniku mogoče razbrati iz grafov in položaja na Google Earthu. Ko sem iz najbolj zaprtega zavoja še v globokem nagibu malenkost preveč odprl plin v ravnino, je zadnja guma na asfalt zarisala črno črto, da sem se skoraj podelal v hlače. Ja, tudi adrenalin pospeši srčno pumpo! Cestni motociklizem ni moja domača disciplina, zato motocikla nisem polno izkoristil in rezultati morda niso ravno osupljivi. Kako fizično naporna je vožnja, ni odvisno od 'konjev', ampak od tega, koliko jih je voznik sposoben izkoristiti!

Druga postaja: Erzberg, Avstrija. Na 12-kilometrski prolog sem se podal s Canamovim štirikolesnikom DS 450. Zanimivo je opazovati graf, kako hitrost srca niha že v minutah pred startom. Gor, dol, malo bolj gor, malo dol, potem pa starterkin znak z zastavo in samo še GOR! Terenski motociklizem mi je bliže, zato so spodbudnejše tudi številke na grafu. Največja hitrost je bila 107 km/h, povprečna 65, srce pa je utripalo v povprečju kar 170-krat v minuti z največjo vrednostjo 191! Roke so me proti vrhu železne gore že tako pekle, da nisem bil več zmožen krepko držati krmila. V 11 minutah in osmih sekundah sem opravil 'trening', zaradi katerega so me dan zatem bolele mišice, za katere sploh ne vem, da obstajajo.

Tretja postaja: Imola, Italija. Na in ob motokros stezi blizu Imole je Husqvarna predstavila novosti za 2010. Zvezda dneva je bila vseskozi zasedena TE 250 i.e., sam sem meritev z Garminom opravil na 125-kubični dvotaktni sestri z imenom WR. Enduro steza je bila speljana ob tisti za motokros, vključevala pa je slalom čez raven in terasasto stopničast travnik, gozdno mivkasto pot, eno hitrejšo ravnino in razbrazdan kolovoz. Rezultati: 20 minut potenja s povprečnim utripom 178 udarcev na minuto z najvišjim vrhom pri 193. Si lahko mislite, da te mala prdulja z le osmino litra v valju lahko tako hudičevo utrudi? ! Razlog za naporno vožnjo je poleg razgibanega terena prav v majhnem agregatu, ki zaradi neenakomerno razporejene moči zahteva nenehno delo voznika in ne dopušča lenarjenja.

In da ne bomo le o športu, tudi pri turistični vožnji je telesno in duševno zdravje pomembno za varno raziskovanje sveta. Reakcijske sposobnosti utrujenega voznika so slabe, oči ne sledijo okolici, telo je utrujeno. Priporočamo tek, kolesarjenje, pohodništvo, plavanje, fitnes, smučanje – karkoli, pomembno je, da ostanete fit.

Kako se pripravljajo slovenski športniki?

Miha Sprinčnik, drugouvrščeni na državnem prvenstvu v enduru

Za vsako posamično enduro dirko se je treba dobro pripraviti. Telesno pripravljenost čez sezono ohranjam s treningi pri akrobatski skupini Dunking Devils, dodatno se pred dirkami posvečam teku in vajam za moč. Sicer pa se mi zdi najboljši trening prav z enduro ali trial motociklom na čim bolj zahtevnih terenih, kjer lahko pridobim kondicijo in moč ter izboljšam tehniko vožnje. Začetek dirkaške sezone je zame vsako leto težak, ker je pri nas na Gorenjskem vedno veliko snega in je trening z motociklom skoraj onemogočen, na srečo pa je pred prvo dirko v sezoni še nekaj tekem, ki so zame dobra priprava na prvenstvo. Poleg fizične moči se mi zdi zelo pomembna tudi psihična pripravljenost na dirko, saj moraš biti pri enduru na dirki sposoben popolne koncentracije več ur skupaj.

Igor Jerman, svetovni prvak v vztrajnostnih dirkah

Pred sezono sem aktiven v domači delavnici z macolo v rokah in na kakšnem smučanju, sicer pa sem ugotovil, da je najboljši trening kar vožnja po dirkališču. Tam dobiš tako fizično moč in kondicijo kot občutek za hitrost. Letos smo že enkrat testirali v Španiji, pred dirko pa bomo imeli še dva treninga in verjetno še dodatna testiranja gum, in to bo najboljša priprava na prvo dirko v Le Mansu. Dober trening je tudi motokros, a moram paziti, da se ne poškodujem. Pred in med dirko nimam posebnih priprav, samo nenehno po malem jem normalno hrano, najbolj prija kakšna topla juha, pa tudi kava, da prebrodim krizo proti jutru. Sam namreč tudi med 24-urno dirko nikoli ne spim. Poskusil sem tudi s športnimi napitki, a se po njih nisem dobro počutil, kar zvilo me je, medtem ko jih drugi člani redno uživajo. Ko ne vozim, dam noge v zrak in si privoščim masažo, če me kaj boli.

Uroš Nastran, štirikratni državni prvak v supermotu

Pozimi hodimo na treninge v tujino in tam opravimo vsak dan tri do štiri delovne ure na motociklu, kar je dokaj naporno. Pred tem za ogrevanje tečemo približno 25 minut. Doma trikrat na teden delam vaje za razgibavanje in moč moč (sklece, trebušnjaki, uteži, razgibavanje, počepi in skoki), za ravnotežje, koncentracijo in moč v nogah pa imam doma narejeno orodje na vzmeti s stopalkami in krmilom, s katerim naredim tudi do 300 poskokov naenkrat. Večkrat tudi plavam in vozim motokros. Pri prehrani pazim le, da se pred dirko ne najem preveč in da pijem dovolj regeneracijskih in hidratacijskih napitkov. Srčnega utripa si še nisem meril, a lahko zatrdim, da sem bil na zadnjem testiranju vzmetenja po šestih na polno odpeljanih krogih zdelan, kot bi šel peš na Storžič.

Mnenje strokovnjaka

Jure Bolka, strokovnjak za fitnes in športno prehrano (www.maxxfit-kranj.si)

Zimski dnevi so za motoriste idealen čas, ko se lahko vsak posameznik v skladu s svojimi pričakovanji in načinom vožnje pripravi na prihajajočo sezono in s tem poskrbi ne le za dobro psihofizično predpripravo na motoristično sezono, temveč tudi za dodatno mero varnosti, ki jo dobra telesna pripravljenost omogoča.

Vsak, ki je kdaj sedel na motocikel za več kot pol ure, dobro ve, da so posamezni telesni sklopi obremenjeni bolj kot drugi in da čez čas, ko presežemo svoje zmogljivosti, dodatno obremenimo še glavo z razmišljanjem in idejami o tem, da bi se bilo dobro ustaviti, zakaj je bilo treba iti tako daleč itd. Torej nekaj povsem drugega, kot je bilo mišljeno na začetku vožnje.

Za motoriste priporočam predvsem naslednje vaje:

- noge (nožni potisk, izteg v kolenu, upogib v kolenu)

- hrbet (priteg pred glavo, veslanje, mrtvi dvig)

- ramenski obroč (potisk nad glavo, predročenje izmenično)

Vaje, s predhodnim petminutnim ogrevanjem na kardio napravi (tekalna steza, kolo, eliptik), naj bi izvajali v štirih serijah po 15 ponovitev. Pomembno je, da jih izvajamo nadzorovano, z normalnimi obremenitvami in da se osredotočimo na pravilno izvedbo. Če nismo prepričani, se za nasvet in korekcijo izvedbe vedno obrnemo na inštruktorja, ker le pravilno izvedena vaja pomeni dobro opravljen trening, kar se nam bo na motociklu še kako obrestovalo. Če nam ostane dovolj volje in energije, pa končamo trening z 20 minutami na kolesu ali tekalni stezi ter poskrbimo še za srčno-žilni sistem. Dobra telesna pripravljenost pomeni krajši reakcijski čas, boljšo zbranost in večjo sposobnost obvladovanja motocikla – ne samo zaradi varnosti nas samih, temveč tudi zaradi vseh drugih udeležencev v prometu.

Garmin Forerunner 405 HR

Za uporabo vseh funkcij, ki jih ponuja ta zapestna ura, moramo okrog pasu pripeti pašček za merjenje utripa in vključiti GPS, da lahko beleži še hitrost in nadmorsko višino. Po treningu podatke s pomočjo USB-ključa in brezžične tehnologije pretočimo na osebni računalnik, ki nam nariše graf z informacijami o srčnem utripu, hitrosti ter nadmorski višini. Koordinate gibanja lahko izvozimo v program Google Zemlja (Google Earth), ki v treh dimenzijah izriše našo pot. Tam si je za vsako točko posebej mogoče ogledati prej omenjene podatke. Slabosti te ure sta velikost (pod usnjenim kombinezonom in rokavico moti, ampak lahko jo pripnemo tudi na krmilo! ) in krajša delovna doba baterije, kadar je vključen GPS.

299 EUR, www.garmin.si

besedilo: Matevž Hribar foto: arhiv Avto magazin, GEPA, Matevž Hribar

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"