To je klasik, v tistem pravem pomenu besede. Ima šarm in ja lahko rečem ta motocikel ima dušo! Tole ni za vsakogar, za ta motocikel moraš biti zrel. No, ne v tem smislu, da zmoreš obvladovati 200 konjske superšportne zverine kot jih je navrgla letošnja sezona, v mislih imamo to, da znaš uživati tudi takrat, ko se voziš znotraj hitrostnih omejitev na motociklu. In ja nasmeh pod čelado ostane.
Poganja ga dvovaljni, zračno hlajen štiritaktni motor z dvema ventiloma v glavi in zmore 48 'konjev' pri zmernih 6250 vrtljajih na minuto. Morda ni veliko, zdaleč od standardov, ki jih pričakujemo od motociklov, ki recimo nosijo prapor sodobnosti in tehnološkega napredka. Soliden navor (50 Nm pri 3000 vrtljajih) pa vseeno veliko pripomore, da je motor prijeten za vožnjo. Je za tiste, ki z motorjem želijo sproščeno uživati in nikakor ne za vse, ki jih v nedeljo popoldne po dirki MotoGP zaščemi in morajo na najbližje ovinke 'oledrani' in z najnovejšo araijevo ali shoeijevo integralko pokazat, da v bistvu med njimi in najboljšimi dirkači na svetu ni razlike, samo v motorju, ...če bi pa oni šli še bolje kot Rossi! No za vse te dirkače ta Guzzi in in v bistvu niti ni noben drug Moto Guzzi. Tam v Mandellu Del Lario, kjer nastajajo italijanski konkurenti ameriškem Harleyju so se namreč odločili, da ostajo zvesti tradiciji prečnega V dvovaljnika in jih bolj kot boj za stotinke zanima uživanje na dveh kolesih, občutek svobode ob poslušanju zračno hlajenih dvovaljnikov, ki prijetno bobnijo ko zasukaš ročico plina.
Če vam je tole kar berete všeč potem ga morate preizkusiti in če vam je krom, ročno polirani kosi, pristna tehnika in prijetno potresavanje dvovaljnika všeč se ne boste mogli nehat vozit. Motor je enostavno lep, ja klasično lep in tu so Italijani res mojstri. Nenazadnje za dobrih 8000 evrov dobite motor za katerim se bodo definitivno obračala dekleta in kateremu bo prikimala večina možakarjev, ki dajo nekaj na tradicijo in na zlate čase sedemdesetih let, ko je bil svet še bolj sproščen, ko je bila kriza bolj namišljena in je življenje teklo vseeno v nekoliko počasnejšem ritmu.
No V7 II je otrok tega časa z nekaj sodobnimi prijemi in sedaj tudi s presenetljivo dobrim ABS-om in no ja ne ravno vrhunskim sistemom za nadzor proti zdrsu zadnjega kolesa. Ampak če smo čisto iskreni v bistvu tega sistema niti ne potrebuje, ko ima motor slabih 50 'konjev'. No, je pa dobro da je vseeno prepreči kakšno neumnost ko recimo zapelješ na zglajen asfalt nekje v Istri ali na granitnih kockah sredi mesta ko jih poškropi dež.
Ko smo takole pohajkovali z njim v prijetnem poletnem vzdušju smo test kar malce podaljšali in se odpravili tudi na malo daljši izlet. Nenazadnje z 21 litri bencina kolikor gre v lično, v retro slogu oblikovano posodo za gorivo, prevoziš v kosu malenkost pod 300 kilometri. To je seveda povsem dovolj za resno popotovanje. Največ veselja je med 80in 120 km/h, potem pa se pokaže, da v bistvu to ni dirkalni motocikel in pa seveda svoje naredi tudi veter ki nad 130 km/h že močno ovira uživaško in sproščeno vožnjo.
Zleze pod kožo, nekako ga vzljubiš, če pa mu želiš vtisniti svoj pečat pa v guzzijevi garaži najdejo zanj kar nekaj primernih kosov da se iz cafe racerja spremeni v recimo scramblerja s 'krampastimi' gumami in izpuhom potegnjenim visoko pod sedež.
Z vsega 190 kilogrami suhe mase in sedežem (udobnim), ki je od tal oddaljen 790 mm je lahko tudi odličen motocikel za vse, ki se motociklizma še privajate, zelo pa paše tudi nežnejšemu spolu.
Pri zastopniku PVG d.o.o (Ljubljana ali Koper), ki od letos skrbi za prodajo te legendarne znamke je pravi naslov, da se oglasite pri njih in ga odpeljete na testno vožnjo. Morda bo tudi vam s svojim zanimivim značajem ogrel srce.
Peter Kavčič
Foto: Saša Kapetanovič, Tovarna
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja