Vozili smo: Kawasaki Ninja 1000 SX

Kawasaki sodi med tiste proizvajalce, ki se bolj kot z uvajanjem novih, ukvarja s skrbnim negovanjem že davno nazaj uveljavljenih motociklističnih razredov. Seveda pa pri tem ne pozablja na najsodobnejše tehnologije.

Če so nekateri proizvajalci z uvajanjem vse bolj trendnih 'crossoverjev' že pozabili na zdaj že klasičen razred sport-tourerjev, pa pri Kawasakiju na to do sedaj niti niso pomislili, niti za to nimajo utemeljenega razloga. Njihov Z1000 SX, ki je sicer predhodnik nove športno potovalne Ninje 1000 SX, je namreč eden najbolje prodajanih modelov v svojem razredu, na otoku pa je menda celo najbolj prodajan model motocikla nasploh.

Prav zato smo se v uredništvu naše revije z veliko radosti odzvali povabilu slovenskega uvoznika DKS d.o.o. v tudi v mesecu januarju pričakovano toplo Cordobo na jugu Španije. Da bo nekajdnevno druženje s hrvaškim kolegom novinarjem in g. Šparlom iz DKS-a prijetno je bilo jasno že prej, odprto pa je bilo vprašanje, ali si temeljito prenovljeni malo več kot litrski Z, zares zasluži članstvo v družini Ninja.

Torej, po novem se 1.043-kubični Z1000 SX imenuje Ninja 1000SX. Kratica SX pri Kawasakiju že dolgo predstavlja športno potovalne motocikle, torej področje, ki ga Kawasaki, preverjeno, obvlada. V leto 2020 je tako Ninja 1000 SX vstopila s številnimi novimi komponentami, osveženo elektroniko, še bolj uglajenim delovanjem, nadgrajeno ergonomijo in rešitvami, ki življenje na hitrih in dolgih potovanjih, naredijo prijetnejše.

Ergonomija – Ninja je bolj tourer kot dirkač

Praviloma je do pred kraktim članstvo v družini Ninja zagotavljalo izrazito športne vozne lastnosti in dirkaški značaj motocikla, po novem pa je Kawasaki svojo perspektivo glede tega nekoliko razširil. Ninja že nekaj časa, predvsem v nižjih prostorninskih razredih, zelo radodarno posoja tudi svoje oblikovne linije. Zato ni presenečenje, da je Ninja 1000 SX na prvi pogled zelo športen motocikel.

Vseeno pa bo takoj, ko boste sedli v naročje Ninje 1000 SX, postalo jasno, da sta tako krmilna geometrija, kot tudi preostanek ergonomije, bolj naklonjena dolgim vožnjam, kot dirkanju po stezi. Ročice krmila namreč niso spuščene posebej nizko, zato je voznikov položaj precej vzravnan, noge pa v kolenih ne preveč pokrčene. Pri tem pogled uide k stopalkam za noge, za katere bi glede na udobje pričakoval, da so postavljene precej nizko. Vendar niso. Namreč, da bi stopalke odvzele vzorec asfalta, se bo potrebno v ovinku nagniti za vsaj malenkost več kot 50-stopinj in to je, verjemite, na navadni cesti že vsaj zelo pogumno, če ne že malenkost na drugi strani zdravega razuma.

Tisti, ki menijo, da je edina prava drža na motociklu športna drža, si lahko pri Ninji 1000 SX oddahnejo, saj je, če tako želite, nad rezervoarjem dovolj prostora, da lahko na njem mirno ležite. Nad prednjimi žarometi se zelo hitro vzpenja vetrobran, ki je nastavljiv v štirih stopnjah. Z nekoliko spretnosti je naklon mogoče spreminjati tudi med vožnjo, vendar ne pri visokih hitrostih. Na voljo sta sicer dva vetrobrana, za katera si upam trditi, da sta z vidika aerodinamike odlična. Na testnem motociklu je bil sicer manjši, ki pa vseeno zna poskrbeti, da se voznik brez posebnega sklanjanja ujame v udoben zračni žep. Tja do 160 kilometrov na uro turbulenc okrog čelade in ramen praktično ni. Da bi se bilo potrebno skriti za oklep in vetrobran, pa boste morali 'leteti' krepko čez 220 kilometrov na uro.

V prid trditvi, da je Ninja 1000 SX izrazito resen sport-tourer pa pripomore tudi nekoliko širši in bolj debelo oblazinjen sedež, ki se je po celodnevni vožnji izkazal za zelo udobnega. Potovalni potencial pa je še dodatno potenciran s širokim naborom originalnih dodatkov, ki jih lahko izbirate posamično ali pa v sklopu tovarniških paketov.

Performance, Tourer in Performance Tourer

Tako nekako si lahko kupec nadgradi svojo motocikel, če izbere katerega izmed treh tovarniških kitov. Kot gre sklepati že iz imena, paket Performance vključuje lepljeno zaščito rezervoarja proti praskam, zatemnjen vetrobran, zaščito okvirja, pokrov zadnjega sedeža in seveda Akrapovičev 'slip-on', ki skupno maso zmanjša za dva kilograma. Potovalni paket Tourer Edition zajema večji vetrobran, 28-litrska bočna kovčka s pripadajočo torbo, enostaven sistem vpenjanja kovčkov z enotnim ključem, nosilec navigacijske naprave, ogrevane ročke in zaščito TFT zaslona. Tretji, najbogatejši kit Performance Tourer pa je kombinacija obeh opisanih paketov.

Elektronika – vse kar hiša nudi

S celovitim paketom varnostne elektronike je bil opremljen že predhodnik Z1000 SX, aktualni naslednik Ninja 1000 SX pa v korak s časom stopa tudi s popolno LED razsvetljavo, tempomatom, KQS (Kawasaki Quick Shifter) in seveda z modernim in po moji oceni enim izmed najbolj preglednih in na oko prijetnih TFT zaslonom, ki je hkrati tudi zelo intiutiven, logičen in enostaven za uporabo. V osnovi omogoča dve različni grafiki (standardno in športno) ter dve osvetlitvi, je pa seveda s pomočjo Kawasakijeve aplikacije tudi povezljiv s pametnimi telefoni. Tako boste lahko kar iz dnevne sobe spreminjali nastavitve map motorja, se poigravali s statistikami in telemetrijami voženj, v času vožnje pa boste sproti obveščeni o klicih, elektronski pošti in sporočilih. Prisoten je še en bonbonček – indikator nagiba s spominom - ker za šankom smo lahko vsi junaki.

Če se za hip ustavimo še pri varnostni elektroniki, potem velja omeniti prisotnost inteligentnega ABS-a (KIBS), ki omogoča nadzor nad delovanjem zavor tudi glede na pozicijo ročice za plin, naklona in podobnega. To omogoča prisotnost inercijske platforme, ki ne samo, da obvladuje trenutno situacijo, pač pa se tudi uči in vnaprej predvideva različne možne scenarije, ter seveda ustrezno ukrepa. Prisoten je tudi Kawasakijev napredni tri-stopenjski sistem proti zdrsu (KTRC), pri katerem pa prva stopnja dopušča kar nekaj nadzorovanega drsenja, možen pa je tudi popoln izklop. O tem, katero stopnja bo aktivirana, pa samodejno odloča KTRC glede na izbrano mapo motorja.

Motor – prvak v elastičnosti, menjalnik in sklopka - nebesa

Načeloma pogled v homologacijski kartonček v primerjavi s predhodnikom ne prinaša veliko novega. Vsi osnovni tehnični podatki namreč ostajajo nespremenjeni, kar se tiče zmogljivosti pa so razlike vsaj na papirju praktično nične. Tako navor (111 Nm) kot moč (142 'konjev') ostajata nespremenjena, je pa precej novega na področju krivulje navora in tudi porabe goriva.

Čeprav gre načeloma za zelo konvecionalno pogonsko enoto, pa je v času preizkusa postalo jasno, da gre za enega najbolj uglajenih motorjev na motociklih. Sploh ne pretiravam, če zapišem, da je elastičnost dobila novo ime – Kawasakijev litrski štirivaljnik. No, morda je k takim občutkom pripomoglo tudi dejstvo, da je celoten menjalnik glede na potencial motorja relativno kratek. Če sodite med tiste, ki ne marajo pretirano veliko prestavljati, vas bo Ninja 1000 SX na eni strani prikrajšala, na drugi strani pa bogato nagradila. Menjalnik je namreč tako dober, da je pravzaprav greh, da ga ne bi uporabljali kar se da pogosto, poleg tega pa je prisoten še odličen dvosmerni quickshifter. Za tiste, ki jih zanima nagrada pa naj povem, da lahko na račun uglajenosti in elastičnosti motorja mirno in brez napenjanja ter trzanja verige vozite tudi pri manj kot 2.000 vrtljajih, v ovinke pa vstopate in iz njih izstopate vsaj s prestavo ali morda celo dvema, višje, kot bi to počeli sicer. Uparjenost motorja in menjalnika je perfektna, vseeno pa bi si pri prvem želel še za kakšnih 1.000 vrtljajev hitrejše vrtenje, pri slednjem pa vsaj nekoliko daljšo peto in šesto prestavo.

Če se vam vsled zapisanega dozdeva, da je Ninja 1000 SX prenežen motocikel, vas lahko mirno potolažim, saj tam nekje pri 7.500 vrtljajih precej odločno spremeni tako svoj ton, kot tudi značaj. Tukaj se seveda lahko zanesete na 111 Nm navora in 142 'konjev', kar je dovolj, da potiska z zadnjega kolesa praktično nikoli ne zmanjka.

Vse to pravzaprav sploh ni presenečenje, saj smo pri Kawasakiju navajeni odličnih simbioz med motorjem in menjalnikom, a pri Ninji 1000 SX velja posebej izpostaviti tudi sklopko. Tehnična zasnova le te namreč prihaja neposredno iz dirkališč in hkrati preprečuje zdrsavanje pri pospeševanju ter blokiranje zadnjega kolesa pri prestavljanju navzdol. Sistem je zdaj, ko ga je nekdo že 'pogruntal' relativno enostaven, deluje pa na principu dveh odmičnikov (drsni odmik in asistenčni odmik), ki delovno ploščo in sklopko silita bodisi skupaj, bodisi narazen. Pri pospeševanju se tako sklopka in delovna plošča potegneta skupaj, s čimer stisneta lamele sklopke. Vse skupaj deluje kot nekakšen samodejni mehanski servo sistem, ki zmanjšuje vzmetne obremenitve sklopke, posledično je vzmeti manj, ročica sklopke pa je mehkejša in ponuja več občutka.

V obratni smeri, torej ko zaradi izbire prenizke prestave prihaja do pretiranega zaviranja motorja, pa drsni odmičnik delovno ploščo odmika od sklopke, s čimer se razbremeni pritisk na lamelah in zmanjša povratni navor. Tako je brez škode za menjalnik, verigo in zobnike, preprečeno poskakovanje in drsenje zadnje pnevmatike.

V vožnji

Kawasaki Ninja 1000 SX je poleg tega, da zelo dobro združuje najboljše iz svetov dirkalnih in športno-potovalnih motociklov, tudi v vožnji svojevrstna štiriživka. O tem, kako se boste z njim vozili, namreč s precej vpliva odloča izbrana mapa motorja. Na voljo so štiri mape: Sport, Road, Rain in Rider. Slednja je namenjena individualni izbiri voznika in omogoča vsakršno kombinacijo delovanja motorja in asistenčnih sistemov. Medtem ko mapi Road in Sport vseskozi ponujata vso razpoložljivo moč motorja, pa program Rain moč zmanjša na 116 'konjev'. Vendar pozor, v primeru, da boste nakazali željo po prehitevanju, bo motorna elektronika to zaznala in za hip osvobodila tudi tiste 'konje', ki so sicer v fazi počitka.

Z ozirom na to, da je bilo na cestah, po katerih smo Ninjo 1000 SX premierno vozili, tudi zaradi vremenskih razmer (hladen in mestoma moker asfalt), potrebno več pozornosti in pazljivosti, se mi je zdela najbolj logična izbira program Road. Tako je bila na razpolago polna moč motorja, v primeru morebitnega kratkega stika med desnim zapestjem in glavo, pa bi na pomoč priskočila elektronika.

Tisti prvi zaresni stik na podlagi katerega z motociklom vzpostaviš zaupanje, je prišel že po nekaj kilometrih. Hitro je namreč postalo jasno, da je Ninja 1000 SX poslušen in agilen motocikel. Odlična šasija omogoča tudi popravke linije in hitrosti v zavojih, vse skupaj pa je tudi lepo uglašeno s serijskimi Bridgestone-ovimi gumami Battlax Hypersport S22. Tudi pri visokih hitrostih je bilo ob zelo rahlem bočnem vetru čutiti izredno smerno stabilnost. Spremembe smeri so lahkotne, le pri tistih zares hitrih sem sprva zaznal nekaj nemirnosti prednjega kolesa, a sem potem, ko smo bili 'prosti', hitro ugotovil, da s korekcijo drže, ta nemirnost povsem izgine. Zavore so enake kot na prisilno polnjenjem modelu H2 SX z 200 'konji' – torej odlične, z natančnim doziranjem.

Serijsko vzmetenje se sicer ne ponaša s posebno prestižnimi oznakami, je pa kljub temu povsem korektno. Vzmetenje je nastavljivo in ponuja za športno-potovalni motocikel ravno pravšnje ravnovesje med udobjem in preciznostjo, hkrati pa v vseh režimih vožnje vozniku posreduje dovolj povratnih informacij z asfalta. Vseeno pa verjamem, da bi asistenčni sistemi svoje delo opravljali še bolje, če bi bili podprti tudi z elektronskim aktivnim vzmetenjem.

 

Končna ocena

Ne samo, da Kawasaki s tem modelom pri življenju ohranja enega izmed najbolj zanimivih motociklističnih razredov, hkrati je našel tudi svojevrstno tržno nišo znotraj sprejemljivega cenovnega razreda. Ninja SX 1000 je motocikel pri katerem je vsako dlakocepljenje popolnoma odveč, pri Kawasakiju namreč dobro vedo, zakaj so naredili prav takšno. Če vprašate mene, je Ninja 1000 SX dovolj hitra in dovolj popolna, da se bodo sicer redkim neposrednim tekmecem, 'zašibile vilice'.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja