Ko si družinski poglavar zaželi prostoren, všečen in dobro opremljen avtomobil, je stvar jasna. Enoprostorec. Če si želi še veliko dinamike in veselja v vožnji, pa izbere Fordovega S-Maxa.
Prva generacija Fordovega S-Maxa je tako kot druga generacija Galaxyja zrasla na platformi znanega predstavnika te globalne avtomobilske hiše, Mondea. Govorimo torej o odličnem podvozju, udobju, dinamičnih motorjih ter odlični vozni dinamiki, ki je pri modelu S-Max kombinirana tudi s športnejšo silhueto, nižjo streho in predvsem več sloga.
S-Max je v primerjavi z modelom Galaxy torej nezanemarljivo manjši, a resnici na ljubo se primanjkljaj prostora občuti šele po tem, ko tistim višjim od 170 centimetrov, zmanjka prostora za glave. Za vse druge, ki se na pot odpravijo z S-Maxom, pa je udobja in prostora dovolj, dobro (še najbolj pa seveda vozniku) dene tudi podvozje, ki dogajanje pod kolesi blaži nekoliko trše, a hkrati poskrbi za manj nagibanja in posledično več potenciala za bolj dinamično, lahko tudi športnejšo vožnjo. Ne gre torej samo za v enoprostorca napihnjenega karavana na berglah, ampak za pravi vmesni, recimo mu raje pogrešani člen.
Ford S-Max je avtomobil, ki sta ga avtomobilska novinarska stroka in tudi preostala avtomobilska javnost dobro sprejeli takoj po njegovi predstavitvi. V segment, ki ga je ravno v tistem času začela najedati popularnost športnih terencev in njihovih derivatov, je prinesel veliko svežega vetra. Ford se je potrudil tudi pri varnosti in finančno sprejemljivem prestižu, zato to, da je bil leta 2007 izbran za evropski avto leta, ni bilo nikakršno presenečenje.
S-Max se je po zaslugi svoje razumne umestitve v cenike enoprostorcev hitro priljubil pri kupcih, pozneje pa si je upravičeno prislužil še naslov zelo zanesljivega in neproblematičnega avtomobila. Pri Fordu se radi pohvalijo, da kar dve tretjini vseh S-Maxov predstavljajo tisti z najvišjimi ravnmi opremljenosti (Titanium, Ghia, odvisno pač od trga), zato ni nenavadno, da je S-Max med najbolj zaželenimi rabljenimi enoprostorci. Pri nas je izbira v povprečju omejena na približno 200 avtomobilov, cenovni razpon pa sega od slabih štiri tisoč pa nekje do 13 tisoč evrov. S-Max torej tudi z vidika cene ugaja zelo širokemu krogu kupcev. Večinoma jih poganjajo dizelski motorji, približno četrtina pa je takih s samodejnim menjalnikom. V letu 2010 je bil S-Max deležen manjših lepotnih popravkov in bolj obsežnih tehničnih izboljšav, predvsem takih, ki vplivajo na stroške vzdrževanja in porabo goriva. Če je le mogoče, vam priporočamo izbiro modela, ki je iz tovarne pripeljal po prenovi, prav nič pa ne boste zgrešili s kakšnim cenejšim in starejšim.
Od časov, ko so Fordom (v nekaterih primerih tudi upravičeno) pripisovali nezanesljivost in nagnjenost k nevsakdanjim okvaram, sta minili že skoraj dve desetletji, zato danes, ko je tema pogovorov znamka Ford, praviloma govorimo o hvaležnih in tehnično zanesljivih avtomobilih. Kar se tiče S-Maxa, lahko zapišemo, da ni odporen proti okvaram dvomasnih vztrajnikov, ki s seboj potegnejo tudi menjavo sklopke, pri bencinskih motorjih, ki jih je dobavljal Volvo, pa je treba biti pozoren na pogonski jermen in njegove pritikline. Dizelski motorji s prostornino 2,2 litra lahko ponagajajo z nemirnim tekom pri nižjih vrtljajih, težava pa se reši s preprogramiranjem elektronike na pooblaščenem servisu. Kar se tiče mehanike, po približno 200 tisoč kilometrih znake obrabe pokaže tudi volanski mehanizem, ki rad spusti hidravlično olje, pri ročnih menjalnikih pa zaradi obrabe zobnikov in sinhronov prihaja do škrtanja.
Za S-Maxa velja, da v zameno za razvajanje v vožnji od lastnika zahteva nekaj dodatne nege in pozornosti. Čiščenje odtokov okrog vetrobranskega stekla, čiščenje in mazanje mehanizma sprednjih brisalcev, skrb za tesnila panoramskih in sončnih streh, čiščenje kondenčnega odtoka klimatske naprave in podobne malenkosti so pač rutinska opravila, ki se jih boste morali navaditi. Kot pri vseh Fordih iz tega obdobja so tudi pri S-Maxu k obrabi nagnjene obloge vrat ter stikala na armaturni plošči, črički in ropot pa so po prenovi v letu 2010 odšli v pozabo. Tudi pri elektroniki posebnih težav ne smemo pričakovati. Računate lahko na manjše nevšečnosti, kot so delovanje parkirnih senzorjev, senzorjev tlaka v pnevmatikah, delovanje alarmne naprave in druge manjše, v resnici manj pomembne stvari.
Če se uvrščate med tiste, ki menijo, da je Fordov preboj med pomembne predstavnike evropskih enoprostorcev posledica sodelovanja z nemškim Volkswagnom, imate do neke mere celo prav. A v nekem odločilnem trenutku, ko so številni nemški in tudi francoski proizvajalci nad tem segmentom skorajda že dvignili roke, je Ford recept pripravil na novo. In ustvaril zelo dober in razmisleka vreden avtomobil.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja