Zgodba o tem, kako temeljita stilska in tehnična preobrazba pahne avtomobil v povsem drug razred.
Prva Kia Sportage je na ceste zapeljala davnega leta 1993. A to velja za ceste na drugi strani našega planeta, po evropskih oziroma naših cestah so Sportagi prvič zapeljali v letu 1995. Večina se nas teh avtomobilov dobro spominja, predvsem po nekaterih tehnoloških posebnostih, kot je ABS samo na zadnjem kolesnem paru, zadnji pogon s priključljivim prvim pogonom in podobno. Takrat so šli klasični terenci predvsem zaradi vse bolj hitrega prometnega tempa in slabotnih motorjev počasi iz mode. Bolj oble linije so postale moderne in Kia Sportage je takrat s povsem dovolj solidnimi zmogljivostmi tako na cesti kot na terenu postala priljubljena izbira tudi med evropskimi in slovenskimi kupci. Morda je bil prepričljiv argument med drugim ta, da je bil velik del pogonskega sklopa izposojen pri Mazdi in Fordu.
Danes se na naših cestah komajda opazi kakšen Sportage prve generacije, nikakor pa to ne velja za novejši model, ki so ga začeli izdelovati v letu 2005. Druga generacija je bila v primerjavi s povsem terensko zasnovano prvo generacijo tako rekoč prvi pravi SUV iz te tovarne. Ne le zaradi tehničnega vidika, temveč tudi z vidika uporabnosti in karoserijskih značilnosti. Zadnja vrata se nič več ne odpirajo na stran kot pri pravih terencih, ampak povsem kombilimuzinsko navzgor. Poleg tega se odpira tudi zadnje steklo. V notranjosti ni več štrlečih ročic za vklop pogonov in ergonomija v kabini je povsem limuzinska. Moč motorja se v osnovi prenaša na prvi kolesni par, po potrebi tudi na zadnjega. Sportage druge generacije se lahko pred skorajda vsemi neposrednimi tekmeci pohvali tudi z možnostjo zapore sredinskega diferenciala, ki omogoča, da v blatu ali na zares spolzki podlagi vsa kolesa grabijo enakomerno. Tisti, ki imajo z vožnjo po terenu vsaj nekaj izkušenj, vedo, o kako zelo dragocenem dodatku govorimo.
Skorajda celotno tehnično osnovo si Sportage deli z modelom Hyundai Tucson, torej z znamko, ki ji evropski kupci zelo zaupajo. Povsem upravičeno, Kia Sportage v svojem razredu velja za najbolj zanesljiv in neproblematičen avtomobil, raziskave, ki se ukvarjajo z zadovoljstvom kupcev pa kažejo, da Sportage tudi na tem področju sodi v svetovni vrh. Nekatere neevropske oziroma recimo raje ameriške institucije so najverjetneje v duhu zaščite lastne avtomobilske industrije Sportagea označile za nevarnega pri trčenjih in prevračanjih, dejstvo pa je, da se tudi na tem področju ne odreže slabo.
Ko je govora o napakah in težavah, ki pogosto pestijo ta avtomobil, naletimo na enega od najkrajših seznamov nasploh. Prvim letnikom zaradi slabotnih motorjev očitajo veliko porabo goriva, s prihodom novejših in zmogljivejših v drugem letu proizvodnje pa ta ne pomeni prav nič večjega finančnega bremena kot pri konkurenci.
Kar zadeva vodljivost in podvozje, imajo Korejci še vedno veliko za postoriti, vendar ne z vidika voznih lastnosti, temveč z vidika obrabe gum. Edina resna in draga težava, ki je na področju mehanike pestila te avtomobile, je zamašitev DPF-filtra. Regeneracija pogosto ne obrodi želenih rezultatov, menjava pa z nakupom originalnega nadomestnega dela pomeni visok strošek.
V kabini lastniki ne zaznavajo posebnih okvar ali napak. Razlog verjetno tiči v enostavni zgradbi stikal in preostalih delov kabine. To se nekoliko odraža pri splošnem videzu in občutku prestiža, a resnici na ljubo v tem razredu ne pričakujemo udobja iz kraljevskega Range Roverja. Edina moteča stvar je občutljivost notranjosti na praske.
Elektronike v tem avtomobilu ni malo, kljub temu pa ne povzroča skorajda nobenih težav. Tu in tam zataji opozorilo za obrabo zavornih ploščic, kar pri tistih, ki svojega avtomobila ne znajo poslušati, lahko privede do poškodb zavornih diskov. Včasih, vendar res zelo redko, lahko zaradi napake na električni instalaciji pride tudi do vklopa opozorilne lučke za zračno blazino.
Ne rečemo, da je Sportage lep ali zelo všečen avtomobil, a glede na svoje cestno-terenske lastnosti, splošno uporabnost in gospodarnost je zagotovo eden izmed tistih avtomobilov, ki ga lahko mirne duše uporabljate med tednom v mestu, se z njim odpeljete na morje, ob zimskih koncih tedna pa na smuko. In od vas ne bo zahteval tako rekoč ničesar, za točilnim pultom pa bodo privrženci drugih, plemenitejših znamk ostali brez pravih protiargumentov. Ja, njim je ta avtomobil trn v peti.
Napisal: Tomažič Matjaž Foto: tovarna/arhiv AM
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel