Če sodite med tiste, ki menijo, da se je avtomobilska romantika končala s prihodom modernih elektronskih inovacij, boste v prebiranju naše avtomobilske časovnice gotovo uživali. Če sodite med tiste, ki avtomobilske zgodovine ne poznajo najbolje, pa boste impresionirani nad dejstvom, da z izjemo elektronike v avtomobilskem svetu razen modifikacij že dolgo nismo videli nič zares novega.
Seveda je nemogoče, da bi vse inovacije, ki so se zvrstile od nastanke prve parne kočije do danes, ko samovozeči avtomobili niso več znanstvena fantastika, strnili na nekaj strani v naši reviji. Zato smo izbrali nekaj tistih inovacij, ki so po našem mnenju odigrale ključno vlogo pri razvoju avtomobila, kakršnega poznamo danes.
Medtem ko o tem, kdaj se je vse skupaj začelo, pričajo zgodovinska dejstva, pa je med neštetimi inovacijami, za katere so inženirji poskrbeli v zadnjih 135 letih, nemogoče ali pa vsaj nehvaležno izbrati tisto, ki je najpomembneje vplivala na razvoj avtomobila. Avtomobil, kakršnega poznamo danes, namreč ni več samo prevozno sredstvo. Sam kot ljubitelj avtomobilov in motociklov na prav vsakega gledam skozi vitraž izkušenj in dognanj iz športa, vojn, naključij, aviatike, fizike, narave, ljubezni, tehnike, življenjske nuje in v nekaterih primerih tudi nepredstavljive, skoraj nadzemeljske lepote.
Ni dvoma, da so avtomobilske inovacije spreminjale življenja voznikov in njihovih sopotnikov. Nekatere so življenje za volanom olajšale, nekatere zakomplicirale, marsikatera inovacija pa je življenja voznikov in sopotnikov tudi reševala. In kje je meja? Kdaj bo dovolj? Če o tem povprašam očeta, mehanika stare šole, bi kolo razvoja avtomobila ustavil nekje ob koncu sedemdesetih let. Kar se tiče mene, je bilo za prave avtomobilske hedoniste vsega dovolj kakšno leto ali dve po prelomu tisočletja. In kje bi na zavoro razvoja pritisnili vi? Za lažjo odločitev naj vam služi naša časovnica avtomobilskih inovacij, pri kateri pa smo se bolj kot na absolutno prvi pojav posamezne inovacije osredotočili na trenutek, ko je postala sestavni del serijskih avtomobilov.
Besedilo: Matjaž Tomažič · Foto: Arhiv Am, Wikipedia
Infoboxes
Avto na paro – 1769
Z idejo, da bi združili moč ognja in vode, so se ljudje začeli ukvarjati na začetku 18. stoletja, a prvi uporaben in zanesljiv parni stroj je izumil James Watt. Minilo je še dobrih 14 let, da se je francoski inovator Nicolas Joseph-Cugnot spomnil izdelati kočijo, ki jo je uspešno poganjal parni stroj. No, videz prvega avtomobila je zelo malo spominjal na kočijo, danes pa je ta shranjen in na ogled postavljen v pariškem muzeju tehnoloških inovacij Musée des Arts et Métiers.
Motor z notranjim zgorevanjem (MNZ) – 1806
Zmotno je splošno mnenje, da gre pri MNZ za izum samo enega posameznika. Razvoj MNZ je namreč plod mešanice znanj različnih inovatorjev, prvi uporaben pa je bil izdelan v Franciji leta 1806. Že čez leto dni je bil v Švici narejen MNZ z vžigom električne svečke.
Štiritaktni in dvotaktni MNZ – 1876/1879
Šele nekaj desetletij po prvi komercialni uporabi MNZ je Nicolas Otto v sodelovanju z inovatorjema Maybachom in Daimlerjem razvil atmosferski štiritaktni motor. Čez tri leta je Karl Benz patentiral svoj dvotaktni motor in po nadaljnjih šestih letih razvoja je ta motor poganjal njegov avtomobil, Benz pa se je v zgodovino vpisal kot izumitelj modernega avtomobila.
Dizelski motor – 1883
Za okoljevarstvenike je danes dizel grda beseda, a dejstvo je, da je bil dizelski motor dolga leta tudi z današnjega zornega kota bistveno čistejši od bencinskih. Patentiral ga je Rudolph Diesel, izkazal pa se je kot zanesljiv in ekonomičen.
Električni avtomobil – 1881
Električni avtomobil se je prvič pojavil nekaj let, preden je Karl Benz s svojim zweirjem naredil prvi krog po mestu. A glede na takratno znanje, materiale in tehnologijo električni avtomobili v primerjavi z bencinskimi niso imeli nikakršnih možnosti za prevlado. Predvsem zaradi dosega, podobno kot danes.
Guma (pnevmatika) – 1895
Vzpon naslednice železnega ali lesenega kolesa – gume ozirma pnevmatike se je začel leta 1895, ko se je na neki avtomobilski dirki izkazala za zelo zanesljivo in neproblematično rešitev. V letu 1905 so pnevmatike že začele dobivati profil, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pa so se pojavile prve pnevmatike iz sintetične gume. Radialne pnevmatike so se pojavile tik po drugi svetovni vojni, na začetku osemdesetih let pa so se že pojavile prve praznovozne ali run-flat pnevmatike, ki omogočajo nadaljevanje vožnje kljub predrtju pnevmatike in izgubi tlaka.
Brisalci – 1897
Skoraj sočasno s tem, ko so začeli izdelovati avtomobile z zaprto kabino, se je pojavila tudi potreba po brisanju stekla. Prvi mehanizem na ročni pogon je bil uporabljen leta 1897, leta 1903 pa je že bilo mogoče kupiti avtomobil z električnimi brisalci. Prvi brisalci s premorom v delovanju so se pojavili leta 1923, množično pa so jih začeli uporabljati v šestdesetih letih 20. stoletja.
Hibrid – 1900
Ko se je Ferdinand Porsche kot mlad inženir kalil pri Lohnerju, izdelovalcu kočij in preprostih avtomobilov, je v prostem času razvijal projekt hibridnega avtomobila, ki ga je poimenoval Porsche Mixte. Šlo je za klasičen avtomobil z zadnjim pogonom, v prednja kolesa pa sta bila vgrajena elektromotorja. Ta štirikolesno gnani hibrid je razstavljen v muzeju, posvečenem Ferdinandu Porscheju, kakšno uro vožnje od Salzburga.
Bencinska črpalka – 1905
Podatki o tem, kdaj je bila odprta prva bencinska črpalka, so različni, a nekako naj bi veljalo, da so se začele pojavljati okrog leta 1905. Do takrat so avtomobilisti gorivo kupovali v lekarnah, nekateri lekarnarji pa so se zaradi odlične prodaje odločili, da bodo prodajali samo še gorivo. Samo v Evropi trenutno obratuje približno 100.000 becinskih črpalk.
Smerokaz – 1907
Vse večje število avtomobilov je pomenilo tudi vedno večjo gnečo na cesti, zato je zaradi varnosti postalo pomembno, da se je vedelo, kakšne so namere spredaj vozečega voznika. Prvi smerokazi so bili izdelani v obliki roke, ki je nakazovala smer vožnje. V letu 1914 so se pojavile ročice, ki so svetile, nameščene pa so bile na zadnjem delu avtomobila oziroma v stebričku voznikovih vrat. Leta 1920 so se začeli množično proizvajati utripajoči smerokazi.
Proizvodna linija – 1910
Ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da je tekoči trak industrijski izum prejšnjega stoletja. Medtem ko je Ford v prvem mesecu proizvodnje izdelal zgolj 12 avtomobilov, je z uvajanjem novih proizvodnih metod in 84 proizvodnih sektorjev dosegel, da je na vrhuncu proizvodnje izdelal 9.000 avtomobilov na dan, poleg tega pa tudi bistveno izboljšal kakovost avtomobilov.
Električni zaganjač – 1912
Vžig avtomobilskega motorja je bil nekoč postopek, ki je poleg motoroznanstva zahteval še precej spretnosti in tudi moči. Za ročno vžiganje motorja so se uporabljale gredi, s katerimi je bilo treba dovolj hitro zavrteti motor. Kdor je pozabil na dekompresor, si je v najboljšem primeru pridelal kakšno resno modrico. Z nekaj smole se je zlomila kakšna kost ali zob, zabeležili pa so tudi nezanemarljivo število smrtnih poškodb. Leta 1912 je z električnim zaganjačem težave rešil Cadillac.
Hidravlične zavore – 1914
Zaradi hidravlike so zavorni pedali v modernih avtomobilih prijetno mehki, brez te preproste,
vendar nepogrešljive inovacije pa bi zaviranje pomenilo tisto fazo vožnje, pri kateri bi se potili
tako od napora kot od strahu. Prvi je hidravlični zavorni sistem na dirkah uporabil ameriški Duesenberg leta 1914, inovacijo pa je leta 1921 prenesel v svoje prestižne limuzine.
Aerodinamika – 1921
“Aerodinamika je za tiste, ki ne znajo narediti motorja,” je rad dejal Enzo Ferrari v časih, ko so ga njegovi inženirji prepričevali, da bo treba za zmage ukrotiti tudi zračni upor. Že mnogo prej pa se je z aerodinamiko začel ukvarjati romunski inovator Aurel Persu, ki je zaključil, da mora perfektno oblikovan avtomobil posnemati obliko dežne kaplje. S pomočjo Avstrijca Rumplerja je izdelal avtomobil Tropfenwagen (dežna kaplja), ki se je leta 1921 izkazal s količnikom upora 0,28. Za primerjavo; deset najbolj aerodinamičnih avtomobilov s preloma tisočletja je imelo koeficient upora okrog 0,26.
Kompresor – 1921
Mercedes-Benz je prvi, ki je v osebni avtomobil vgradil kompresor. Njihovi kompresorji sprva niso bili ekstremno učinkoviti, a že proti koncu dvajsetih let minulega stoletja so Mercedesi z oznako K (Kompressor) pomenili vrhunec takratne avtomobilske tehnike. Model 540K je leta 1936 za kratek čas (približno 30 sekund) razvil 180 'konjev' in dosegel hitrost 170 kilometrov na uro.
Samonosna karoserija – 1922
Samonosna karoserija je gotovo ena od najpomembnejših inovacij, saj je ključno vplivala na razvoj avtomobila. Pri italijanski Lancii so že leta 1922 ugotovili, da je klasična šasija v obliki lestve zastarela konstruktorska rešitev. Bila je težka, avtomobil je moral biti višji, kot bi bilo treba, vse skupaj pa je tudi močno vplivalo na vozne lastnosti. Z izdelavo Lancie Lambde so na mah odpravili vse te težave.
Preizkusni trki – okrog 1930
Povsem točnega podatka, kdaj so proizvajalci uvedli preizkusne trke, ni. Znano je, da se je leta 1869 zgodila prva avtomobilska nesreča (parni avto) s smrtnim izidom, od takrat pa naj bi v prometnih nesrečah umrlo že 25 milijonov ljudi. V tridesetih letih 20. stoletja so bili preizkusni trki že standardni del razvoja avtomobila. Zgodovina preizkusnih trkov je tudi nekoliko srhljiva, saj so v zgodnjih začetkih namesto lutk uporabljali kar človeška trupla.
Pogon na prednja kolesa – 1931
Prednji pogon v resnici ni tako moderen, kot si predstavljamo, saj so se prvi avtomobili s prednjim pogonom pojavili že na začetku 20. stoletja, razvoj pa se je nadaljeval, ne boste verjeli, na dirkališčih. Zmotno je tudi mišljenje, da je prvi serijski avtomobil s prednjim pogonom Citroënov Traction Avant (1934). Že leta 1931 je DKW predstavil model F1, sledila pa sta prestižni Adler (1932) in šestvaljni Audi UW220.
Avtoradio – 1931
Brez zadržkov lahko zapišemo, da je avtoradio krivec za marsikatero tragično prometno nesrečo, malce zaradi motenj pri koncentraciji voznika, bolj pa zaradi neustrezne namestitve v avtomobilih. Ne glede na to pa so bili avtomobilisti na začetku tridesetih let 20. stoletja nad novostjo navdušeni. Ni jih motilo, da je avtoradio stal približno četrtino vrednosti avtomobila, pa tudi to ne, da je tehtal 25 kilogramov in da je zavzel osem litrov prostora. A v letu 1946 je avtoradio dobil kompaktnejši tranzistor in tako spremenil podobo avtomobilske armaturne plošče.
Zložljiva trdna streha – 1935
O hibridu med kabrioletom in kupejem so ljubitelji vožnje sanjarili že od pamtiveka, želje pa jim je prvi izpolnil Peugeot, ki je leta 1935 izdelal kabrioleta s trdno streho, ki se je pospravila v prtljažnik. Da je bilo vse skupaj za tiste čase še bolj futuristično, je poskrbel še električni mehanizem za odpiranje in zapiranje.
Avtomobil z dizelskim motorjem – 1936
Potem ko je svojih prvih 50 let dizelski motor poganjal vojaška vozila, tovornjake, avtobuse ladje in podobne velikane, je svoje mesto v avtomobilu našel šele leta 1936, v Mercedesu 260D. Motor je razvil takrat zelo solidnih 45 'konjev', porabil pa je kar polovico manj goriva kot primerljiv bencinski model.
Enoprostorec – 1936
Ideja, ki je za nekaj časa osvojila avtomobilski svet, prihaja iz Amerike (Stout Scarab), v Evropi pa se je prvič serijsko pojavila v obliki malega Fiata Multiple iz leta 1956. Ponovni preporod je ta karoserija doživela v začetku osemdesetih let 20. stoletja s prihodom Renaultovega Espacea in Chryslerjevega Voyagerja.
Avtomatski menjalnik – 1939
Prvi avtomatski menjalniki so se pojavil že na začetku 20. stoletja, vendar so bili zaradi pomanjkljivega znanja o materialih predvsem nezanesljivi in problematični. Klasični avtomatski menjalnik je bil patentiran leta 1921, masovno pa so ga začeli vgrajevati pri Oldsmobilu ob koncu tridesetih let 20. stoletja.
Klimatska naprava – 1939
Medtem ko so proizvajalci v času med obema vojnama že obvladali zračenje in ogrevanje avtomobilske kabine, je bilo njeno hlajenje v poletni vročini znanstvena fantastika. Napravo, brez katere si danes ne moremo predstavljati avtomobila, je prvi ponudil Packard. Naprava je sicer dobro hladila, a je zavzemala skoraj celoten prtljažni prostor, kar se tiče regulacije pa je imela le dve stopnji – vklopljeno/izklopljeno.
Karavan – okrog 1940
Navkljub vtisu, da karavani izgubljajo boj z vse bolj priljubljenimi križanci, si upamo trditi, da ta karoserijska oblika ne bo nikoli dočakala svojega konca. Prvi karavani so se pojavili kmalu po prihodu prvih zaprtih karoserij, karavani, kot jih poznamo danes, torej z dvižnimi zadnjimi vrati, pa so se pojavili v štiridesetih letih 20. stoletja. Moderni karavani so v primerjavi s svojimi predhodniki bolj kot prevozu tovora namenjeni zadovoljevanju potreb ljudi z aktivnim življenjskim slogom.
Električni pomik stekel – 1941
Lahko si predstavljate navdušenje avtomobilistov, ko je Packard leta 1941 na trg poslal prvi serijski avtomobil z avtomatskim pomikom stekel. Šlo je za kombinacijo električnega in hidravličnega sistema, ki je bil v primerjavi z današnjimi mehanizmi nepredstavljivo težji in bolj zapleten, a kupci so novost vseeno navdušeno sprejeli. Ni trajalo dolgo, da so električna okna postala 'must have', najprej v prestižnih, konec osemdesetih let minulega stoletja pa tudi v povsem običajnih avtomobilih.
Varnostni pas – 1949
Vgradnja varnostnega pasu v avtomobil je ideja zdravnikov, ki so z naraščanjem števila prometnih nesreč zaznavali tudi vedno večje število poškodb glave in prsnega koša. Prve varnostne pasove je za doplačilo ponujal ameriški Nash (1949), sledil mu je Ford (1955). Serijsko je varnostne pasove prvi vgrajeval Saab, leta 1959 pa je Volvo predstavil in začel serijsko vgrajevati tritočkovne varnostne pasove, kakršne uporabljamo še danes.
Servovolan – 1951
Pravega vzroka za pojav servovolana v avtomobilu ne gre iskati v tem, da je po drugi svetovni vojni močno naraslo število voznic, temveč v nuji. S pojavom velikih in težkih osemvaljnikov v ameriških avtomobilih je bilo vrtenje volana mučno opravilo tudi za klene kavboje. Chrysler je svojim inženirjem naročil, naj težavo odpravijo, in leta 1951 je prišel na trg model Imperial, ki velja za prvi serijski avtomobil s hidravličnim volanom.
Wanklov motor – 1951
Felix Wankel je zasnoval in razvil rotacijski motor, ki je bil v primerjavi s klasičnimi dvo- in štiritaktnimi motorji zmogljivejši tako v teoriji kot tudi v praksi. Motor je sicer imel nekaj težav s tesnjenjem, bil pa je tudi požrešen. Z današnjimi znanji in materiali so konstruktorji te težave dejansko odpravili, a kljub temu se ta motor nikakor ne more prijeti. Prvi ga je vgradil nemški NSU, licenco zanj pa so odkupili tudi Alfa Romeo, Porsche, Rolls Royce, Suzuki, Mazda, Citroën, Nissan, AMC, GM, Ford, Mercedes in drugi.
Vbrizg goriva – 1952
Še ena novost, ki je v avtomobilizem prišla neposredno iz vojaških lovcev. Med drugo svetovno vojno je bila nemška vojaška premoč v zraku več kot očitna predvsem zaradi vbrizga goriva, ki je letalom v boju omogočal izvajanje vseh vrst lupingov in drugih manevrov. Leta 1952 je sistem v svoj dirkalnik vgradil Mercedes in na podlagi tega je leta 1954 izdelal tudi serijsko različico 300 SL. Ta kultni avtomobil je bil razglašen za športni avtomobil stoletja.
Kolutne zavore – 1955
Z idejo o kolutnih zavorah so se inženirji ukvarjali že na začetku 20. stoletja, a je bil tovrstni zavorni sistem zaradi takratnih prašnih kolovozov ter materialov in zmožnosti tehnike preveč dovzeten za težave in kot tak povsem nepraktičen. Kolutne zavore so tako ostale domena dirkalnikov, množično pa so jih začeli vgrajevati v Citroën DS leta 1955. Da je bil to takrat zelo napreden sistem, dokazuje podatek, da so ti avtomobili obdržali enako konfiguracijo zavor naslednjih 20 let.
Aktivno vzmetenje – 1955
Za pionirja aktivnega vzmetenja velja Citroën, ki je prvo različico serijsko vgradil v model DS davnega leta 1955. Hidropnevmatsko vzmetenje Hydractive je hitro prepričalo tudi druge proizvajalce, ki pa so stvari nekoliko spremenili in začeli razvijati zračno vzmetenje. Kot zanimivost naj povemo še to, da je kasnejše generacije Hydractive pomagal razvijati in izdelovati tudi slovenski Tomos, za njim pa kasneje tudi Cimos.
Električni pomik sedežev – 1957
Nastavitve položaja sedežev so električno pomoč dobile na začetku štiridesetih let 20. stoletja, prvi uporaben serijski sistem pa je predstavil Ford v modelu Thunderbird. Električni pomik sedežev s spominsko funkcijo in pomikom v šest ali več smeri, kakršnega poznamo danes, pa je leta 1981 kupcem ponudil Cadillac.
Tempomat – 1958
Zasluge za razvoj tempomata ima inovator, ki zaradi slepote nikoli ni vozil avtomobila. Medtem ko se je vozil s svojim šoferjem, je zaznal, da ta v času pogovora pogosto zmanjšuje in povečuje hitrost. Menil je, da je zaradi neenakomerne hitrosti velika možnost nesreče. Leta 1958 so tempomat, ki je deloval na principu servosistema, prvič vgradili v prestižne Chryslerje.
Turbo – 1962
Medtem ko je bil Chrysler v koncernu GM tisti, ki je narekoval dizajnerske smernice, je bil Oldsmobile tisti, ki je skrbel za uvajanje novih tehnologij. Turbinski polnilnik je bil sicer patentiran že leta 1915, uporabljal pa se je v vojaških lovcih in tovornem dizelskem transportu, a prvi serijski avtomobil s turbom je bil Oldsmobile Jetfire leta 1962, a pravo popularnost je turbo doživel šele s prihodom kultnega BMW-ja 2002 Turbo leta 1973 in Porscheja 911 Turbo leta 1974.
Štirikolesni pogon – 1966
Ma kakšen Audi ali Subaru, prvi osebni avtomobil s štirikolesnim pogonom prihaja z Otoka, izdelal ga je Jensen. Model FF je debitiral leta 1966 in takoj postal sinonim za dinamiko na spolzkih in zasneženih podlagah. Pogon je za Jensen razvil kmetijski strokovnjak Ferguson Formula (FF), in sicer je moč med prednji in zadnji kolesni par distribuiral v razmerju 37 : 63.
Ogrevani sedeži – 1966
Danes je ogrevanje v drago usnje oblečenih avtomobilskih sedežev del standardne opreme, leta 1966, ko je ogrevanje sedežev prvi ponudil Cadillac, pa je šlo za revolucionarno novost. Ogrevani sedeži so dolgo ostali vrhunec avtomobilskega prestiža, vendar ne za znamko Saab, ki je že leta 1972 vse modele 900 serijsko opremila z ogrevanimi sedeži.
Aktivno krmiljenje – 1970
Prvo aktivno krmiljenje, pri katerem se je moč servosistema prilagajala hitrosti vozila, je razvil in predstavil Citroën. Sistem DIRAVI je debitiral v modelu SM, evropskem avtu leta in hkrati tudi prvemu in zadnjemu Citroënovemu velikemu avtomobilu GT.
ABS – 1978
Z razvojem protiblokirnega sistema so se ukvarjali že veliko prej, a je Mercedes tisti, ki velja za prvega, ki je v avtomobil serijsko vgradil sodoben elektronski ABS. Pri Boschu verjamejo, da je ABS doslej rešil nekaj milijonov življenj. Še pred Mercedesom so imeli ABS nekateri ameriški avtomobili, a v teh primerih je šlo za nekoliko drugačne sisteme, ki so imeli različne omejitve glede neodvisnega delovanja na posamezno kolo.
Turbodizel – 1978
V času naftne krize v sedemdesetih letih 20. stoletja so se dizelski motorji s svojo skromno porabo več kot izkazali, toda zaradi zasnove in temperamenta so bili premalo zmogljivi, da bi se lahko uspešno kosali z bencinskimi, kar je še posebej veljalo za velike in prestižne limuzine tistega časa. Prvi so se opogumili pri Mercedesu in kupcem ponudili model 300 SD (W 116) s petvaljnim turbodizelskim motorjem. Na pravi preboj dizlov je bilo treba še nekoliko počakati, a prvi in zelo pomemben korak je bil narejen.
Variabilno krmiljenje ventilov – 1980
Če smo povsem natančni, so inženirji idejo o variabilnem delovanju ventilov razvijali že od zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja, seveda predvsem za potrebe dirkalnih avtomobilov. Kar se tiče modernih sistemov, je veliko pionirskega dela opravil Porsche, prvi pa so svojo tehnologijo v serijskem avtomobilu uporabili pri Alfa Romeu. Kasneje so sledili tudi drugi bolj znani sistemi, kot sta VTEC (Honda) in VarioCam (Porsche 968, samo na sesalnih ventilih). Variabilno delovanje ventilov je postalo cela znanost, saj se danes tako ne regulira samo momenta odpiranja ventilov, ampak tudi čas trajanja odprtja ventilov. Sistemi so podkrepljeni z elektroniko.
Zračna blazina – 1981
Airbag tehnično gledano ni drugega kot napihljiva vreča, prvič pa je bil za doplačilo (250 dolarjev) ponujen v modelu Oldsmobile Tornado. Sistem je bil nezanesljiv in je povzročal cel kup težav, zato ne čudi, da so jih prodali komaj nekaj več kot tisoč. Moderna zračna blazina, kot jo poznamo danes, je svoje mesto v avtomobilu našla leta 1981 v Mercedes-Benzu S W126.
Dvosklopčni menjalnik – 1983
Menjalnik genialne zasnove si je prvi zamislil Francoz Adolph Kegresse tik pred drugo svetovno vojno, prvi prototipi pa so ugledali luč sveta na začetku osemdesetih let 20. stoletja. Do podrobnosti je zadevo naštudiral Porsche in svoj DPK v svoj dirkalnik 956 za dirko Le Mans vgradil leta 1983. Šele čez dve desetletji (2003) je bil menjalnik prvič uporabljen v serijskem avtomobilu – Golfu MK4 R32. Zanimivost: Porsche 911 je dvosklopčni menjalnik dobil šele za Golfom, in sicer leta 2009.
SUV – 1984
Jeep Cheeroke je znan tudi po tem, da gre za prvega športnega terenca moderne dobe. Podobni avtomobili so se začeli pojavljati že pred drugo svetovno vojno in kmalu po njej, a je bila njihova zasnova precej drugačna od avtomobilske. Danes poznamo celo vrsto različnih variacij na to karoserijsko temo, predstavnike tega avtomobilskega razreda pa najdemo v vseh velikostnih razredih.
TDI – 1986
Medtem ko Volkswagen velja za najbolj ljudski avto, motor TDI pa je vsekakor najbolj ljudsko avtomobilsko srce. A v resnici je treba zasluge za nastanek motorja TDI pripisati Fiatu, ki je turbodizelski motor z direktnim vbrizgom goriva predstavil leta 1986, poganjal pa je model Croma. Kdo ve, zakaj je Fiat ta projekt opustil, a po tem, ko je tehnologija prišla v roke koncerna VW, uspeha in globalne prevlade na področju dizlov ni bilo mogoče ustaviti.
Aktivna aerodinamika – 1986
Ko se je Porsche še trudil zmagovati v reliju, so morali zaradi homologacijskih razlogov izdelati tudi vsaj 200 primerkov modela 959, ki je imel nekaj aerodinamičnih dodatkov, ki so se pri določeni hitrosti aktivirali in tako povečali stabilnost. No, Porsche je na koncu izdelal 345 modelov 959, danes pa je vsak vreden vsaj milijon evrov. Prvi 'normalni' avtomobil z aktivno aerodinamiko pa je bil VW Corrado, ki je bil predstavljen leto dni pozneje.
Štirikolesno krmiljenje – 1987
Skoraj sočasno sta Mazda (626) in Honda (Prelude) uvedla proizvodnjo avtomobilov s štirikolesnim krmiljenjem. Sistem, ki povečuje odzivnost krmiljenja in po potrebi spreminja radij koles v ovinkih, je bil sprva domena japonskih proizvajalcev, kasneje pa so sledili tudi Evropejci: Renault, Mercedes, BMW, Porsche, Ferrari, Audi, Lamborghini, Volkswagen ...
Navigacija – 1990
Sistem GPS je bil lansiran leta 1973 v Ameriki, že leta 1981 pa so Japonci, veliki ljubitelji elektronskih naprav, predstavili prvi avtomobilski navigacijski sistem, ki je deloval samo na Japonskem. Za prvo pravo avtomobilsko navigacijo, ki je znala na zaslonu prikazati lokacijo vozila v realnem času, pa so poskrbeli pri Mazdi.
Avtonomna vožnja – 1990
S samovozečimi avtomobili se ljudje ukvarjajo že od dvajsetih let prejšnjega stoletja. Sprva je šlo za daljinsko vodene avtomobile in tehnologije so se postopoma razvijale. A pravi preboj na tem področju se je zgodil sredi devetdesetih let, ko so se že pojavili prototipi, ki so glavnino določene razdalje prevozili popolnoma sami. Sicer se samodejna vožnja v osnovi deli na stopnje od 0 do 5, pri čemer v najvišji stopnji avtomobil za vožnjo ne potrebuje človeka. Tisto, kar je dosegljivo navadnim smrtnikom, je, kar se tiče avtonomije, trenutno nekje na stopnji številka 3.
Ksenonski žaromet – 1991
Ksenonski žaromet je pri vidljivosti odigral pomembno vlogo v razvoju avtomobilizma, prvi pa ga je v serijskem avtomobilu leta 1991 uporabil BMW pri svoji paradni seriji 7.
ESP – 1992
Če ne bi bilo ABS-a, ne bi bilo ESP-ja. Stabilnostni avtomobilski sistem je posledica nesreče, ki jo je na poti na testiranje doživel eden od Mercedesovih razvojnih inženirjev. Na zasneženi cesti je izgubil oblast nad svojim W 124, med čakanjem na pomoč pa se mu je porodila ideja, da bi senzorji ABS lahko nadzorovali hitrost posameznega kolesa in zavornemu sistemu posredovali podatke o tem, katero kolo je treba zavreti. Idejo je predstavil šefom in dobil zeleno luč za razvoj algoritmov. Sistem je debitiral leta 1992 v izjemno prestižnem CL600.
Dežni senzor – 1996
Dežni senzor se je v avtomobilih pojavil že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a sprva je bila njegova naloga ta, da je aktiviral avtomatiko za zapiranje strehe (Cadillac). Šele leta 1996 je Cadillac v avtomobil vgradil dežni senzor, ki je aktiviral brisalce in po potrebi prilagajal tudi njihovo hitrost.
Bluetooth – 1999
Čeprav danes skoraj vsi uporabljamo brezžično povezljivost prek Bluetootha, pa le redki vedo, da je tehnologija ugledala luč sveta že leta 1994, ko so pri nas tisti najnaprednejši telefonirali prek omrežja NMT. Chrysler je bil, kar se tiče povezljivosti, brez dvoma najbolj daljnoviden, saj je možnost povezovanja z Bluetoothom ponudil že leta 1999. Takrat so pri nas prodajali Mobi Regljo in Mobi Čuka.
LED žarometi – 2004
Prvo dekado 21. stoletja je v avtomobilizmu zaznamoval tudi pojav LED-žarometov. Prvi serijski avtomobil z LED-žarometom je bil Lexus LS600, ki so ga začeli izdelovati leta 2004, kasneje, v letu 2010, pa je Audi predstavil model R8, ki velja za prvi avtomobil, pri katerem je funkcija celotne razsvetljave zaupana LED-tehnologiji. LED-tehnologija je navdihnila tudi vse oblikovalce avtomobilov in danes se številni identificirajo predvsem s svojim svetlobnim podpisom.
Aktivna varnostna elektronika – okrog 2010
Priznamo, da je inovacijam na področju aktivnih varnostnih sistemov in pomagal v zadnjih nekaj letih precej težko slediti. Vzpon teh sistemov se je začel nekje okrog leta 2010, ko so se v avtomobile naselili sistemi, kot so aktivni tempomat, ohranjanje voznega pasu, opozarjanje na nevarnost mrtvega kota, spremljanje psihofizičnega stanja voznika in podobni pripomočki, ki počasi že napeljujejo k temu, da bo kmalu nastopil čas, ko bodo avtomobili po cestah vozili kar sami.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj