Intervencijska vozila na nujni vožnji - teh pravil se morate držati, ko jih zagledate za seboj!

Za voznike intervencijskih vozil je vožnja zahtevno in stresno opravilo, pri katerem si ne smejo privoščiti napak, vendar se na cestah vsakodnevno srečujejo z nepredvidljivimi in nevarnimi prometnimi okoliščinami, ki otežujejo njihovo delo.

Intervencijskim vozilom se umaknimo takoj, ko je to mogoče. (foto: John Eccles) John Eccles
15. 9. 2021

Poleg intenzivnega izobraževanja in usposabljanja potrebujejo za uspešno opravljeno delo tudi pomoč in razumevanje preostalih udeležencev v prometu ...

Pri vsaki intervenciji reševalcev, policistov, gasilcev ali civilne zaščite pomembno vlogo odigra tudi vožnja do kraja dogodka. Okoliščine od voznika zahtevajo učinkovito hitro in zbrano vožnjo v velikokrat kaotičnih prometnih okoliščinah. Zato je vožnja intervencijskega vozila zahtevna in odgovorna naloga, ki ji ni kos vsak. Vozniki teh vozil se tako vsak dan srečujejo s kritičnimi situacijami, ki jih otežujejo še nepredvidljive okoliščine v prometu, zato so premišljene reakcije in dobro obvladovanje vozila ključnega pomena. Seveda morajo tudi zaradi tega vozniki intervencijskih vozil izpolnjevati določene pogoje in opraviti številne programe usposabljanja.

Za vožnjo vozil s prednostjo, med katera spadajo vozila policije, vojaške policije, reševalnih služb, gasilska vozila ter številna druga, velja nekaj osnovnih pogojev. Voznik ne sme biti voznik začetnik, že vsaj dve leti mora imeti vozniško dovoljenje za vožnjo vozila te kategorije, v zadnjih treh letih pa ne sme biti pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve nesreče, ki je zakrivila smrt ene ali več oseb, ali pa kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. Seveda pa mora voznik prestati kar nekaj izobraževalnih programov, preden postane tudi primerno usposobljen za vožnjo intervencijskih vozil.

Kdo lahko sploh vozi intervencijsko vozilo?

Program usposabljanja voznika za vožnjo manjših vozil s prednostjo mora biti primerljiv s programom usposabljanja za pridobitev vozniškega dovoljenja kategorije C1. Program je torej sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Teoretični del obsega štiri pedagoške ure in pisni preizkus znanja, pri katerem mora kandidat pravilno odgovoriti na najmanj 90 odstotkov vprašanj. Sledi najmanj devet ur vožnje z vozilom te kategorije in izpitna vožnja z ocenjevalcem. Potrdilo o usposobljenosti za vožnjo manjših intervencijskih vozil velja pet let in se podaljša, če je voznik telesno in duševno zmožen opravljati nalogo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom.

Dovoljenje za vožnjo intervencijskih vozil je veljavno le, če ima voznik veljavno tudi vozniško dovoljenje kategorije B. Za uspešno opravljanje nalog je potrebno tudi dodatno izobraževanje, in sicer predvsem za reševalna in gasilska vozila. Voznik reševalnega vozila mora biti sposoben pomagati ali sodelovati pri oskrbi poškodovancev ali bolnikov, zato je voznik največkrat že zdravstveni reševalec, ki naredi izpit za ustrezno kategorijo. Pri gasilskih vozilih pa so potrebna tudi znanja uporabe vgrajenih črpalk, agregatov in druge tehnologije, nameščene na gasilskem avtomobilu, vozniki morajo imeti tudi izpit za voditelja čolna po celinskih vodah, saj nemalokrat izvajajo reševanja na vodi.

Potrebne so izkušnje

Vozniki intervencijskih vozil svoje izkušnje večinoma pridobivajo predvsem ali le na nujnih vožnjah, to pa zaradi adrenalina prinaša dodatna tveganja, saj se zaradi tega za vsaj sekundo in pol podaljša tudi reakcijski čas, kar privede do izsiljevanja prednosti in nesreč med nujnimi vožnjami. Kritičnega pomena so torej dodatna usposabljanja na simulatorjih intervencijske vožnje in izobraževanje na poligonu, kar ponujajo v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, kjer se osredotočajo predvsem na fizikalne zakonitosti. Največ nesreč na nujnih vožnjah se namreč zgodi zaradi višjega težišča intervencijskega vozila, kot ga je voznik običajno navajen, reakcijski čas pa je tako počasnejši.

Zato najamejo tudi napreden ​simulator ERDS ​intervencijske vožnje Rosenbauer, ki voznike sooči s situacijami iz vsakdanjega prometa, kot so nepredvidljiva ravnanja drugih udeležencev v prometu, ki intervencijsko vozilo spregledajo ali ravnajo panično. Prevelika mera adrenalina pri nujni vožnji vpliva tudi na razumske odločitve, vozniki pa zaradi nervoze radi hitijo. Predvsem pri vožnji reševalnih vozil, ki prevažajo bolnike s poškodbami ali boleznimi, hitrost ni vedno rešitev. Pri določenih poškodbah je lahko hitra vožnja za bolnike še dodatno škodljiva in ne odtehta nekoliko hitrejšega prihoda na kraj zdravljenja. Zato so vozniki reševalnih vozil naučeni udobne in defenzivne vožnje. Hitri pospeški, nenadno zaviranje in naglo spreminjanje smeri so nezaželeni ali celo prepovedani.

Hitrejša vožnja je še toliko nevarnejša, saj se na cestah srečujejo z nič hudega slutečimi vozniki, ki so redko pozorni na dogajanje za vozilom, zato hitro približujoče se vozilo opazijo prepozno. Pri tem je pomembna tudi varnostna razdalja, saj bo sicer voznik pozneje zaznal, da za njim vozi intervencijsko vozilo. Prav tako je pomembna varnostna razdalja, saj se nekateri vozniki odzovejo panično in vozilo nenadoma ustavijo na cestišču, intervencijsko vozilo pa jih mora obvoziti šele, ko je to mogoče.

Seveda imajo za lažje in hitrejše opravljanje nalog vozniki intervencijskih vozil tudi določene privilegije, ki jih opravičujejo upoštevanja prometnih pravil in prometne signalizacije, kot je vožnja skozi rdečo luč na semaforju, a le pod pogojem, da vozilo vozijo s hitrostjo, pri kateri ga lahko ves čas obvladujejo in pri tem ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Prednosti pa ne smejo izsiliti, temveč si jo morajo pridobiti.

Ključna je vloga vseh

S pravilnim umikanjem morajo seveda pomagati intervencijskim vozilom tudi preostali udeleženci v prometu. Ob zastoju je treba med kolonama vozil, ustavljenima na prometnih pasovih, takoj vzpostaviti reševalni pas in pustiti dovolj prostora za vožnjo intervencijskih vozil, saj je povsem mogoče, da je zastoj nastal zaradi nesreče. Vzpostavitev reševalnega pasu šele takrat, ko je intervencijsko vozilo že na vidiku, lahko reševalce stane nekaj ključnih sekund ali minut. Vozila na levi strani vozišča se morajo razvrstiti čim bolj levo, celo čez robno črto smernega vozišča do roba cestne površine. Vozila na preostalih prometnih pasovih pa se morajo razvrstiti čim bolj desno čez robno črto smernega vozišča, kar vključuje tudi odstavni pas.

Nova razporeditev, ki vključuje postavitev na skrajni desni rob odstavnega pasu, je v veljavi šele nekaj let, zato lahko med razporeditvijo še vedno pride do zmede. Če intervencijsko vozilo voznika dohiti med vožnjo, je treba vožnjo nadaljevati in se umakniti šele na primernem mestu, saj je najpogostejša napaka, da vozniki začnejo zavirati, s čimer ustavijo pretočnost prometa. Še več prostora je treba nameniti gasilskim intervencijskim vozilom, saj spadajo v segment delovnih terenskih vozil, za katera varnostna sodobna oprema ni predpisana, zaradi velike teže pa se lahko pri hitrih spremembah smeri vozilo tudi prevrne.

Zanemariti ne gre niti rednih pogledov v vzvratno ogledalo na dogajanje za vozilom, saj boste tako hitreje opazili bližajoče se intervencijsko vozilo, hkrati vam ostane več časa, da se varno umak­nete. Vsekakor je treba vsem intervencijskim vozilom nameniti dovolj časa in prostora za varen preboj mimo preostalih udeležencev v prometu, saj je sekunda povprečnega udeleženca v prometu vredna precej manj kot sekunda na nujni vožnji.

Kaj pravi zakon?

Novela zakona o pravilih cestnega prometa, sprejeta pred poletjem leta 2021, se je dotaknila tudi tistih, ki ovirajo intervencijska vozila na nujni vožnji. Za neupoštevanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, nameščenih na vozilih s prednostjo, globa za udeleženca v prometu zdaj znaša 160 evrov, za voznika pa 300 evrov. Prav tako je s 300 evri kaznovana priključitev intervencijskemu vozilu in prehitevanje. S 160 evri se kaznuje oponašanje intervencijskih vozil s posebnimi svetlobnimi in zvočnimi znaki na vozilih, ki teh ne smejo uporabljati. Predpisana globa za nepravilno razvrščeno vozilo ob zastoju na avtocesti ali hitri cesti pa znaša 200 evrov.

Klic v sili olajša delo

Delo intervencijskih vozil zdaj olajša sistem eCall, ki v primeru nesreče, v kateri se sproži zračna blazina, samodejno pošlje klic na pomoč centru za obveščanje, posreduje točne podatke o lokaciji avtomobila, smeri vožnje in nekatere druge podatke o jakosti trka ter vzpostavi glasovno povezavo z voznikom. To naj bi odzivni čas reševalcev skrajšalo za približno tri do štiri minute, predvsem na avtocestah, saj reševalce usmeri na pravi del smernega vozišča, medtem ko očividci lokacijo pogostokrat ocenijo narobe. Vendar ima uspešna uveljavitev sistema svoje izzive. Sistem je v prvih štirih letih delovanja zaznal 4778 klicev na pomoč, od tega je bilo pravih le 385, preostali pa so se izkazali za testne ali lažne.

In kako prepoznati vozilo na intervenciji?

Vozila na nujni vožnji prepoznamo po posebnih svetlobnih in zvočnih signalih, ki jih oddajajo. Dve modri utripajoči ali vrteči se luči signalizirata, da je intervencijskemu vozilu treba zagotoviti prosto pot, na policijskih vozilih brez policijskih oznak je lahko izjemoma nameščena samo ena modra luč. Modro luč s kratkim zvočnim signalom sirene uporabi policijsko vozilo, ko od udeleženca v prometu zahteva, da se ta ustavi na varnem mestu ob vozišču, voznik pa ne sme zapustiti vozila brez dovoljenja policista.

Rdečo in modro luč kombinirajo spremljajoča vozila, ki se jim je ob taki signalizaciji treba takoj umakniti na rob ali zunaj vozišča in počakati, da mimo odpeljejo vsa vozila v koloni. Zaključek kolone signalizira vozilo z zeleno in modro lučjo, s katerim se končajo tudi vse omejitve, preostali udeleženci v prometu pa lahko nadaljujejo svojo pot. Vozilo lahko med vožnjo uporablja tudi samo svetlobne znake brez sirene, če je zagotovljena zadostna vidljivost tega vozila preostalim udeležencem v prometu.

Simulator za 700.000 evrov

V okviru dodatnega usposabljanja voznikov intervencijskih vozil pri AMZS-ju uporabljajo tudi simulator ERDS intervencijske vožnje Rosenbauer, ki v dolžino meri 7,8 metra in ima elektropnevmatski pogon za simulacijo pospeškov, pojemkov in zdrsov. V njem se lahko vozniki intervencijskih vozil učijo nujne vožnje, še preden se soočijo z življenjsko pomembnimi reševanji. Simulator oponaša več različnih prometnih in vremenskih okoliščin ter zakonitosti več različnih intervencijskih vozil, vse podatke o vožnji pa shrani in jih pripravi za analizo. Takšna naprava stane 700.000 evrov.