Poleg letala kot najvišje stopnje mobilnosti sede na motor za adrenalinski dvig in se na drugi strani prizemlji v naravi. Ivo Boscarol razmišlja zunaj okvirov in govori o teleportaciji kot povsem realni možnosti. Čez nekaj ne tako oddaljenih let, seveda.
Težko ločuje svojo službo, način življenja in zasebnost, saj je služba hkrati njegov hobi. »To ima svoje prednosti in včasih seveda tudi izzive, a vsak si življenje uredi po svoje in je zanj sam odgovoren, zato se s tem ne obremenjujem,« pravi.
Ker projektira letala, je ves čas v stiku s premikanjem z največjo hitrostjo. A svobodnega se ne počuti le v zraku: »Rad imam motor, ker gre pri vožnji z njim prav tako za gibanje skozi zrak. Stik z njim je zelo podoben stiku z motornim zmajem. Človek se ne počuti ujetega in odtujenega od okolice kot včasih v celici avtomobilske kabine, ki te lahko zaziblje v prevelik občutek varnosti, ampak se zaveda okolja, narave okoli sebe, ceste pod sabo … In tudi adrenalinske obremenitve so za telo zelo podobne.«
Vsak je kdaj sanjal, da leti svobodno kot ptica. In to ni nemogoče ... A najprej je treba prepričati sebe. In potem še druge. V mobilnosti se združujejo sanje, zaupanje, znanje in pogum, je res?
Pri njegovem poslu nebo ni omejitev, temveč vir navdiha. Ivo Boscarol ga največkrat najde tudi na sprehodu v naravi. »Pri naravi se vse začne in konča, zato se moramo truditi z vsemi svojimi močmi, da jo ohranimo takšno, kot je, tudi za naše naslednike,« je prepričan. In ker velikemu umu in vrhunskemu poslovnežu pritiče tudi razmišljanje zunaj okvirov, meni, da je za nove izume vedno več in ne vedno manj manevrskega prostora.
»Dandanes to, kar je bilo še do nedavnega znanstvena fantastika, vsak dan bolj postaja resničnost. Poglejte samo primer teleportacije. Človek je vedno sanjal o prenosu na daljavo v kratkem času. Še pred dobrimi 100 leti je bil prenos zvoka z enega konca sveta na drugega nemogoč. Do izuma interneta je bil tudi dvodimenzionalni prenos slik nemogoč. Danes vsak telefon posname kakovostno sliko in jo v istem trenutku razstavi na bite, pošlje ne samo na drug konec sveta, ampak lahko tudi na več tisoč naslovov, kjer se spet sestavi v popolnoma enako sliko. Do prenosa stvari torej manjka samo še tretja dimenzija. Enako kot sliko bomo razstavili tudi predmete − in prej ali slej morda tudi živa bitja – ter jih pošiljali, kamor bomo želeli, in jih v trenutku spet sestavili ali multiplicirali. Ja, to je nemogoče, popolna znanstvena fantastika, boste rekli. Tako kot je bil tudi mobilni telefon, ko sem bil jaz mlajši …«
Foto: Jani Ugrin