Računalničarji so tolernatni in mi bodo odpustili, sicer pa je to za bistvo nepomembno. Takole približno: policaj, ki se vrne s ceste, odpre do uporabnika prijazen računalniški program, v katerega vnese ključne podatke, ki jiih program od njega zahteva. Vmesnik bi se v programskem jeziku bral nekako takole:
10 Input name
20 Input act and article of offence
30 Check (name) history of minor offences
40 Compare 20 to law
45 Extract fine for (name)
50 Print fine, No. of pts, No. of months
60 Envelope print
70 Send to (name) address
Upam, da ste razumeli. Zakon o (prometnih, a najbrž ne le-teh) prekrških je morda videti zapleten, a bi ga dober računalničar v nekaj dneh spravil pod programsko streho, vključno s tem vmesnikom, ki je zapisan zgoraj. Vsaj enega poznam, ki bi to znal narediti brezhibno. Kaj bi pridobili?
Ker sodniki za prekrške itak ne počnejo nič drugega, kot da primerjajo konkretno stanje z zakonom ter iz te primerjave potegnejo zakonsko predpisano kazen, so potemtakem izključno uradniki, in to v tako podrejenem smislu, da bi jih lahko zamenjal razmeroma preprost računalniški program.
Naredili bi več dobrih del hkrati. Znebili bi se dela birokracije; zapisnikarice bi šle zapisovat misli novinarjev, te povsem nerazmišljajoče eks sodnike za prekrške bi poslali na opravljanje javnih del, kazni pa ažurno v roku nekaj minut amodejno pošiljali prekrškarjem. Hišo na Mali ulici 5, kjer zdaj kraljuje ta služba, pa bi preuredili v neprofitna stanovanja. Da ne govorim o prihranku državnega proračuna!
Ne morem se namreč znebiti občutka a omenjenim sodnikom, ko si nadenejo črno ogrinjalo, pade iz glave smisel za resnično življenje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
